Prijatelji s Karibov

 
 Foto Matej Povše

Foto Matej Povše

Nova pošiljka panamskih dokumentov je s karibskega otoka Angvila naplavila še eno slovensko ime. Dejan Šurbek, ki živi v Mariboru, je bil v zadnjem času dejaven v svetu erotike, v bančništvu in tudi igralništvu, podjetje pa je prek odvetniške družbe Mossack Fonseca ustanovil v začetku leta 2016.

Anuška Delić

Štiriintridesetletni Dejan Šurbek je podjetne narave. Že pri tridesetih letih je odprl prvi savnarski klub z erotičnim nabojem. Po domače bi se temu sicer reklo javna hiša, toda Šurbek je takrat za Dnevnik izjavil: »Gostom ne bomo urejali prostitutk, ne smemo jih. To je prepuščeno gostom.«

Klub Marina na Ajševici pri Novi Gorici, ki ima tudi petnajst sob, je v tistem letu obiskalo nemalo novinarjev. Šurbek je bil o dejavnosti kluba in ob pričakovanih vprašanjih o prostituciji precej zgovoren, ne pa tudi o vrednosti naložbe, ki je ostala skrivnost.

Po podatkih zemljiške knjige je na parceli, kjer stoji ta savnarsko-erotični klub, vpisana hipoteka Hete (pravne naslednice Hypo banke) v vrednosti 833 tisoč evrov. Heta je bila do konca leta 2016 tudi lastnica zemljišča, takrat pa se je kot lastnik vpisalo podjetje Probonus. To je v lasti Šurbkovega podjetja Uprafin, podjetja Astraea investicije ena igralničarja Jožeta Kojca in slovaškega podjetja 1 Click, ki ga vodi odvetnik Peter Rea. Vsako od njih ima v lasti tretjino Probonusa, njegova bilanca pa kaže, da je imelo lani za 1,1 milijona evrov nepremičnega premoženja. 

Po podatkih Bisnodove baze Gvin in Ajpesa je s Šurbkom povezanih več kot deset podjetij, eno od teh, Amicus plus, je bilo pred slabim mesecem po stečaju izbrisano iz registra. V desetih letih delovanja po teh evidencah ni imelo prihodkov ali premoženja. In ker tega ni bilo, je bil stečaj izpeljan na račun davkoplačevalcev. Edini upnik – Kompas shop je prijavil terjatev v višini skoraj 39 tisoč evrov – ni bil poplačan.

 Erotično-savnarski klub Marina na Ajševici pri Novi Gorici ima petnajst dvoposteljnih sob. Foto: Marina Klub

Erotično-savnarski klub Marina na Ajševici pri Novi Gorici ima petnajst dvoposteljnih sob. Foto: Marina Klub

Račun z Angvile

Natanko leto pred tem, ko se je Probonus kot lastnik vpisal na zemljišče savnarsko-erotičnega kluba Marina, je Šurbek prek UPC Svetovalne skupine iz Ljubljane začel postopek za ustanovitev podjetja na britanski Angvili. Poimenoval ga je Benavis Inc.

Naj spomnimo, da je UPC, kot je avtorica leta 2016 razkrila v Delu, v davčnih oazah prek odvetniške družbe Mossack Fonseca odprl najmanj 17 podjetij, med drugim za boksarskega prvaka Dejana Zavca in programerje, ki so sodelovali z nekdanjim podjetjem Ize in Sama Logina Outfit 7. 

Družba Benavis Inc. je bila ustanovljena s kapitalom v višini 50 tisoč dolarjev, Šurbek pa se je v dokumente Mossacka Fonsece in angvilskega registra vpisal kot njen direktor in končni lastniški upravičenec. Osnovni vir sredstev so bili poslovni dobički, Šurbek pa je pričakoval, da bo vrednost premoženja družbe znašala od nič do 250.000 dolarjev, piše v obrazcu za registracijo podjetja, ki ga je odvetniški družbi v njegovem imenu posredoval direktor UPC Uroš Petrovič. Pri tem jo je, kot v drugih primerih izpred dveh let, opozoril, naj račun za storitve izda njena angvilska podružnica, saj bi v primeru računa s panamskega sedeža Mossack Fonsece moral plačati davek.

Panamska odvetniška družba je nato zahtevala še navedbo podjetij, v katerih bo imel Benavis Inc. deleže. Petrovič ji je odgovoril, da bo »družba postala družbenica podjetja v Angliji. Angleško podjetje trenutno še ne obstaja, bo pa ustanovljeno v bližnji prihodnosti. Trenutno ne vemo, kakšno bo ime angleškega podjetja, vendar vas bomo o tem obvestili, takoj ko bomo to vedeli.«

Fursu nič

V britanskem registru nismo našli podjetja, v katerem bi bil udeležen Šurbek ali katera od povezanih oseb.

Sam Šurbek nam je v telefonskem pogovoru zatrdil, da Benavis Inc. sploh nikoli ni bil zares ustanovljen. Ko smo mu povedali, da je podjetje vsekakor bilo ustanovljeno in kaj je bil njegov napovedani namen, pa je odvrnil, da naša navedba ne drži, češ da je družba načrtovala lastništvo v slovenskem podjetju. Ker do tega ni prišlo, je ta zadeva zanj končana, je bil prostodušen. Zanikal je, da bi imela zvezo z igralništvom ali drugimi njegovimi podjetji.

Šurbek Benavisa Inc. ni prijavil finančni upravi. Menil je, da to ni potrebno, ker družba ni poslovala. Ko smo ga spomnili, da je po zakonu dolžan prijaviti vsako tujo naložbo v podjetje, ne glede na to, ali posluje ali ne, pa je dejal, da tega ne ve. Tega mu ni povedal niti njegov posrednik Petrovič iz svetovalnega podjetja UPC.

Petroviča smo vprašali, zakaj je Mossack Fonseci sporočil, da je namen Šurbkove družbe bodoče lastništvo angleškega podjetja, če pa sam trdi, da je šlo za slovensko. »Navedeno podjetje ni ustanovilo odvisne družbe niti v Sloveniji niti v Angliji,« je bil kratek. Na vprašanje, zakaj Šurbku ni povedal, da mora Benavis Inc. prijaviti finančni upravi, pa ni odgovoril.

Od kazinoja do Lona

Leta 2007 je nekdanji Šurbkovi družbi Amicus plus, ki je pred kratkim šla v stečaj na račun davkoplačevalcev, občina Šempeter - Vrtojba podelila soglasje h koncesiji za opravljanje igralniške dejavnosti v igralnem salonu na nekdanjem mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba. »V letu 2007 je bila pripravljena odločba o zavrnitvi zahteve za dodelitev koncesije, ki je bila že poslana na vlado, vendar je vlagatelj med postopkom umaknil vlogo,« so pojasnili na finančnem ministrstvu.

A prav tja se Šurbek vrača še danes.

Pred tremi meseci so svetniki občine Šempeter - Vrtojba zavrnili podelitev soglasja k igralniški koncesiji podjetja Viva, katerega direktor je Šurbek, lastnika pa igralničarja Borut Lozej in Jože Kojc z na začetku omenjenu Astraeo investicije ena. Viva je imetnica koncesije za prirejanje iger na srečo v igralnem salonu Paquito v Volčji Dragi, od koder bi se želeli preseliti in razširiti v igralniški center. Njihova zamisel, da bi se to zgodilo na območju nekdanjega vrtojbskega mejnega prehoda, je torej padla v vodo.

Pred leti je na sorodni lokaciji propadel tudi načrt podjetja Alea Iacta, ki ga obvladuje Sergej Racman, lastnik Koloseja.  Vendar igralništvo v Vrtojbi ni edino področje, kjer se križajo Šurbkove in Racmanove poti. Konec maja je portal Siol poročal o sumih »usklajenega delovanja skupine delničarjev, ki jo vodi Sergej Racman in po dostopnih podatkih obvladuje tretjino vseh delnic hranilnice Lon«. Med njimi je tudi Dejan Šurbek, ki je skupaj z Jožetom Kojcem prek podjetja Uprafin manjšinski delničar Lona.

Povrhu sta tako Šurbek kot Racman podjetje v davčni oazi ustanovila prek panamske družbe Mossack Fonseca. Da je Racman končni lastniški upravičenec družbe South Europe Capital Inc. z Britanskih Deviških otokov, je avtorica razkrila že ob prvi objavi panamskih dokumentov leta 2016, leto pozneje pa še njeno poslovanje – in 20 milijonov evrov vredno nezavarovano posojilo – s ciprskim podjetjem X6D, ki ga prav tako obvladuje Racman. 

Med sveže pridobljenimi dokumenti podjetja Mossack Fonseca je po novem dostopen tudi obrazec za prijavo vira premoženja South Europe Capitala, ki ga je Racman podpisal sredi decembra 2016. 

V njem piše, da se podjetje financira s skupno 8 milijonov evrov vrednimi posojili družb Fold, Onisac in European Funds iz Delawara. Zadnji dve obvladuje Racman, prva pa naj bi bila z njim posredno povezana in je imela leta 2014 ključno vlogo pri izmiku Kolosejeve nepremičnine pred upniki.

V obrazcu Racman še navaja, da ima South Europe Capital finančne naložbe v bosanskem privatizacijskem skladu in da se ukvarja s faktoringom slabih posojil v Sloveniji. Neto vrednost podjetja je bila takrat 2 milijona evrov.

Racman je potrdil, da je bila takšna ocena premoženja South Europe Capitala konec leta 2016. Dodal je, da ima ta še danes naložbe v delnicah in skladih v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji pa da »praktično ne posluje«.

V zvezi z osemmilijonskimi posojili je zapisal: »V trenutku podajanja izjave je bila naša ocena, da bo podjetje naredilo za ca. 8 milijonov evrov poslov v letu 2017, ki naj bi jih financiralo pretežno iz posojil. Kot potencialne posojilodajalce se je navedlo družbe Onisac, European funds in Fold. Ob tem lahko povem, da družba Onisac ni posodila denarnih sredstev oziroma kako drugače financirala družbe South Europe Capital.«

V obrazcu, ki ga je podpisal, sicer ni videti nič potencialnega, kot je posojila označil Racman. Bo pa za Kolosejevo upnico NLB, ki je zaradi lastniškega manevra, v katerega je bil vpleten Fold, bržčas zanimivo Racmanovo priznanje, da je bil South Europe Capital v posojilnem odnosu s Foldom.