Divji zahod slovenskih zaklonišč
Klara Škrinjar, Katarina Bulatović, Žana Erznožnik, Matej Zwitter, Petra Jerič
—
Novinarji Oštra so po vsej državi zbirali podatke o zakloniščih in ugotovili, da se predpisi na tem področju ne izvajajo. Za večino zaklonišč tako ni jasno, kdaj so bila zadnjič pregledana in ali so še primerna za uporabo. Inšpektorat lani ni izvedel nobenega nadzora, predlanskim pa le dva. Zganili so se šele v zadnjih tednih.
Vhod v zaklonišče na Gornjem trgu v Ljubljani. Foto: Matej Povše
Ključne ugotovitve
Novinarji Oštra so zbrali podatke o 2036 zakloniščih.
Med temi ima samo 4,5 odstotka veljavno potrdilo o primernosti, manj kot 3 odstotke pa je imelo v zadnjem desetletju kontrolni preizkus.
Inšpektorat je v zadnjih desetih letih opravil le 26 nadzorov zaklonišč.
Zganili so se šele v zadnjem mesecu, ko je 34 inšpektorjev obiskalo vse občine.
Občine nimajo popolnih podatkov o zakloniščih, tudi uprava za zaščito in reševanje pred naravnimi in drugimi nesrečami jih nima.
Novinarji Oštra smo v prvih dneh marca, po začetku ruske invazije na Ukrajino, pri občinah začeli sistematično zbirati podatke o zakloniščih v Sloveniji. V dobrem mesecu in pol smo jih zbrali za 2036 zaklonišč, toda v zadnjih desetih letih so jih preizkusili samo 2,7 odstotka, zgolj 4,5 odstotka pa jih ima veljavno potrdilo o primernosti.
Nekatere občine nam podatkov niso posredovale, v drugih pa so prošnjo Oštra najprej zavrnili zaradi strahu pred identifikacijo lokacij zaklonišč in morebitnim ruskim napadom. V zadnjih tednih je sicer krožil seznam zaklonišč iz leta 2013, od katerega pa se je uprava za zaščito in reševanje pred naravnimi in drugimi nesrečami zdaj distancirala, zato je njegova verodostojnost dvomljiva.
Uprava za zaščito in reševanje pred naravnimi in drugimi nesrečami je Oštro glede evidence podatkov usmerila na občine, po odgovore na vprašanje o tem, zakaj so zaklonišča neredno vzdrževana, pa na inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je pristojen za nadzor nad uporabo in vzdrževanjem zaklonišč.
Toda inšpektorat je v zadnjih desetih letih opravil samo 26 nadzorov zaklonišč, v desetletju prej pa precej več, najmanj 298. Za Oštro so pojasnili, da je bil med razlogi za opustitev dolžnega nadzora ta, da »neke posebne ogroženosti Slovenije za tovrstne nesreče v teh letih ni bilo«.
Toda Iztok Prezelj s katedre za obramboslovje na fakulteti za družbene vede je opozoril, da v družbi obstajajo scenariji, zaradi katerih je treba zaklonišča ohraniti funkcionalna. »Varnostno okolje, katerega del je Slovenija, je dinamično in večdimenzionalno.«
Pravi, da je bilo pred desetimi leti morda mogoče dvomiti, da bo izbruhnila nova vojna, zaradi česar so zaklonišča nepotrebna, prav tako za jedrsko nesrečo. »Verjetnost je res majhna, ampak ni res, da se ne more zgoditi. Odgovorna država mora zato pokriti vse dimenzije ogrožanja varnosti.«
Če so inšpektorji v zadnjem desetletju bolj poredko odpirali vrata zaklonišč, se je to v zadnjem mesecu, potem ko smo na Oštru dalj časa zbirali podatke o zakloniščih, spremenilo.
V več občinah so za Oštro povedali, da pričakujejo obisk inšpekcije ali pa da jih je ta že obiskala. Nemalokrat so bili odgovori pospremljeni s precej slabe volje: predstavniki občin so namreč morali pozvati lastnike, naj jim dostavijo podatke o zakloniščih in njihovi ustreznosti. Če so jih sploh imeli. Enotne državne evidence zaklonišč namreč po informacijah, s katerimi razpolagamo, ni.
»Težko razumem, zakaj je to tako, a ker je področje prepuščeno 212 občinam, je verjetno stvar nesistemska. Tako je vse odvisno od tega, kako te stvari razume posamezna občina in kako se jih loteva, in seveda od lastnikov samih zaklonišč,« je dejal Srečko Šestan, poveljnik civilne zaščite.
Inšpektorji so sicer poleg evidence zaklonišč preverjali tudi pripravljenost občin na morebitno jedrsko ali radiološko nesrečo ali teroristični napad. Ugotovitve še niso znane.
Merilne naprave za preverjanje kakovosti zraka. Foto: Matej Povše
Skoraj vsa zaklonišča brez potrdila o primernosti
Novinarji Oštra smo v začetku marca vse slovenske občine prosili za podatke in informacije o zakloniščih na njihovem območju. Z njimi smo izmenjali 464 e-sporočil in v sedmih tednih opravili nešteto telefonskih klicev.
Na vprašanja niso odgovorili le v dveh občinah, na Muti in v Trnovski vasi. Veliko odgovorov je bilo nepopolnih in so takšni ostali tudi po večkratnem pozivu k dopolnitvi. Po več kot mesecu dni zbiranja podatkov smo potegnili črto in ugotovili, da imajo občine evidentiranih 2036 zaklonišč. To je 208 manj od števila zaklonišč na starem seznamu, ki ga je delila tudi celjska izpostava uprave za zaščito. Krovna uprava v Ljubljani se je od seznama ogradila.
Zbrani podatki o zakloniščih tako niso popolni, a jih je povsem dovolj za oceno, da težave pri pridobivanju javnih podatkov odsevajo neurejeno stanje na področju vzdrževanja slovenskih zaklonišč.
»Stanje ni rožnato, pravzaprav je v veliki večini zelo slabo, katastrofalno,« je razmere v zakloniščih komentiral Janko Merc, vodja centra za požarno varnost pri IVD Maribor, ki je ena od štirih pooblaščenih organizacij za izvedbo preizkusov zaklonišč in izdajo potrdil o njihovi primernosti.
Lastniki zaklonišč, javni in zasebni, morajo po zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami na deset let zagotoviti njihovo tehnično kontrolo, ki jo izvajajo pooblaščene organizacije, kot je IVD Maribor. Če pri tem ne odkrijejo nepravilnosti oziroma lastniki te odpravijo, dobijo potrdilo o primernosti zaklonišča. Po en izvod potrdila mora pooblaščena organizacija poslati pristojni občini, upravi za zaščito in reševanje pred naravnimi in drugimi nesrečami ter inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Kot je povedal Merc, ima le peščica zaklonišč potrdilo o primernosti, saj njihova organizacija morda izvede en tak pregled na leto. Od preostalih treh pooblaščenih organizacij nismo dobili podatkov o letnem številu pregledov. Objavili jih bomo, ko jih bomo prejeli.
Analiza podatkov o zakloniščih, ki smo jih zbrali na Oštru, kaže, da ima trenutno le 91 oziroma 4,5 odstotka zaklonišč veljavno potrdilo, pri čemer so nam občine posredovale podatke o potrdilih le za 64 zaklonišč, preostala smo dobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja.
Izračuni se nanašajo na 2036 zaklonišč, za katera nam je uspelo zbrati podatke. Na neuradnem seznamu iz leta 2013 jih je sicer 2244, vendar delež tistih, ki nimajo potrdila o primernosti, kljub temu ostaja visok. Uprava za zaščito in reševanje se je ogradila od verodostojnosti starega seznama.
Po podatkih občin, ki so se odzvale na poizvedbe Oštra, je bil do 21. aprila le v 54 od 2036 zaklonišč v zadnjih desetih letih opravljen kontrolni preizkus, kar je 2,7 odstotka. Še 267 zaklonišč je sicer imelo kontrolni preizkus, vendar je bil izveden pred več kot desetimi leti. Od teh so jih 51 preizkusili leta 1991 ali prej.
Poleg občine en izvod potrdila prejme tudi uprava za zaščito in reševanje. Po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja smo tako pridobili 86 potrdil o primernosti. Med njimi je bilo tudi sedem potrdil, ki so bila izdana v dneh po začetku naše preiskave. Večina je bila veljavnih, nekatera pa so se nanašala na zaklonišča, o katerih občine Oštru niso poslale podatkov.
Zaradi vojne v Ukrajini ter vprašanj novinarjev in prebivalcev se je odzvala tudi uprava za zaščito in reševanje. Devetega marca je vsem območnim izpostavam poslala dopis, naj občinam predlagajo, da »pregledajo in ažurirajo podatke v evidencah o zakloniščih, predvsem njihovo uporabnost in razpoložljivost, ter lastnike opozorijo na njihove obveznosti«.
Občine z največ zaklonišči
Ljubljana: 747
Maribor: 212
Celje: 92
Izola, Velenje, Nova Gorica, Trbovlje, Novo mesto in Koper: > 40
Občine brez zaklonišč: 105
* Podatki niso popolni.
»Zaklonišča bodo tako propadla. Vzdržujejo jih zelo redki lastniki, zato so trenutno le lažno upanje za varno zaščito zdravja in življenja prebivalcev v Sloveniji,« je dejal Merc iz IVD Maribor. »Stanje je več kot skrb vzbujajoče.«
Podobno meni Iztok Prezelj z obramboslovne katedre FDV. »En razlog je seveda povečana vojaška ogroženost v Evropi, torej vojaški scenarij, imamo pa tudi zelo pomembne nevojaške scenarije, po katerih bi ta zaklonišča lahko uporabljali, zato bi jih morali dobro vzdrževati.« Kot primere je navedel jedrske, kemične in biološke grožnje kot posledico terorizma ali naravne nesreče. »To tveganje se od hladne vojne v resnici ni zmanjšalo in prav zaradi tega scenarija potrebujemo dobro delujoč sistem zaklonišč.«
Šestan je prav tako opozoril, da ni le vojna tista, zaradi katere bi potrebovali zaklonišča, temveč tudi naravne nesreče: »Lahko pride do situacije, ko bi potrebovali res kakovostna zaklonilna mesta, s filtrirnimi ventilacijskimi napravami.«
Merc opozarja, da je inšpektorat pristojen za nadzor nad vzdrževanjem zaklonišč in pridobivanjem potrdil o njihovi primernosti. »Nedvoumno je, da nadzorov nihče ni opravljal. Žal moram biti tu kritičen, a morali bi biti tudi oni samokritični.«
»Zmanjšanje obsega nadzorov na tem področju je posledica dejstva, da neke posebne ogroženosti Slovenije za tovrstne nesreče v teh letih ni bilo,« je za Oštro pojasnila Romana Lah, vodja sektorja za inšpekcijski nadzor na inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Težava je še v tem, pravi, da je včasih težko ugotoviti, kdo je lastnik zaklonišča, zlasti v večstanovanjskih stavbah.
Dodaja, da o zmanjšanem interesu in pozornosti države za zaklonišča pričajo tudi spremembe uredbe o graditvi zaklonišč iz leta 2015, po katerih morajo imeti zaklonišča samo naselja z več kot 10.000 prebivalci, prej pa je bila meja pri 5000.
Leta 2006 se je spremenil tudi zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, po katerem so vsa dotlej zgrajena zaklonišča za osnovno zaščito prekvalificirali v zaklonišča za zaklanjanje prebivalstva do 24 ur. Pred tem so bila sicer namenjena še za zaščito pred radioaktivnimi padavinami, požari in učinki kemičnega orožja. Povrhu so morala biti opremljena za daljše bivanje.
Poleg tega se je veljavnost potrdil o primernosti zaklonišč podaljšala s pet na deset let, Lahova pa je poudarila, da se je občutno zmanjšal tudi obseg potrebne opreme v zakloniščih.
Med temi spremembami na Oštru sicer nismo našli argumentov za skoraj popolno opustitev vzdrževanja in nadzora nad zaklonišči in pridobivanja potrdil o njihovi primernosti. Ta bi moral – poleg občin in uprave – hraniti tudi inšpektorat, ki pa jih po pojasnilih Lahove večinoma ne prejema že več kot deset let.
Trenutno imajo v arhivu potrdila za tri zaklonišča, torej za manj kot 0,1 odstotka zaklonišč, o katerih smo na Oštru zbrali podatke.
Lahova meni, da potrdil nimajo več kot tri zato, ker se je veljavnost potrdil vmes podaljšala na deset let, poleg tega se je spremenil status nekaterih zaklonišč. Priznala je, da je nekaj prispevalo tudi neizvajanje nadzorov.
Inšpektorat v akcijo
Minister za obrambo Matej Tonin je 7. marca, ko smo na Oštru že razposlali prve poizvedbe o slovenskih zakloniščih, sprejel odločitev o usmerjeni akciji nadzora nad njimi, katere izvajalec je inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tako je 34 inšpektorjev med 16. marcem in 6. aprilom preverjalo pripravljenost občin na morebitno jedrsko ali radiološko nesrečo ali teroristični napad.
Inšpektorji so preverjali ocene ogroženosti pred nesrečo, načrte zaščite in reševanja, organiziranost, opremljenost in usposobljenost občinskih sil za zaščito in reševanje ter pripravljenost na razdeljevanje tablet kalijevega jodida. Zanimalo jih je tudi, ali vodijo evidence o zakloniščih in za koliko javnih zaklonišč ima občina veljavno potrdilo o primernosti.
Ugotovitev še ni. Lahova je pojasnila, da so »vsem občinam, kjer je bilo ugotovljeno, da zaklonišča nimajo veljavnega potrdila o primernosti, naložili ukrep, da pridobijo manjkajoča potrdila«.
Cena pregleda zaklonišča se po pojasnilih Janka Merca, vodje centra za požarno varnost, giba od 400 do 1000 evrov, odvisno od velikosti zaklonišča. Če pri pregledu ne odkrijejo pomanjkljivosti, lahko pooblaščena organizacija izda potrdilo o primernosti, sicer pa mora lastnik ali upravnik najprej odpraviti napake.
Merc je za Oštro povedal, da je največ težav zaradi nevzdrževanja na električnih in strojnih napeljavah ter opremi. Gre za težave pri zapiranju požarnih vrat, prezračevanju, pogosto sta problem tudi dostop do zaklonišča in zasilni izhod, ki je nemalokrat zasut, marsikdo pa sploh ne ve, da obstaja, je opažanja s terena nanizal Merc.
»Predpisi o vzdrževanju zaklonišč so neživljenjski,« je za Oštro komentiral upravnik zaklonišča v Sloveniji, ki je želel ostati anonimen. Povedal je, da ima odločbo, v kateri piše, da morajo zamenjati vse filtre in tesnila ter poskrbeti za lopate za odkopavanje. »Elektriko smo zamenjali in tudi ekipo prve pomoči imamo. Manjkajo pa filtri, tesnila in postelje. Predračun za vse to je bil 250.000 evrov,« je dejal.
In tako že nekaj let plačujejo kazen, ker ne zmorejo uresničiti načrtov: »Kazen je veliko manjši strošek kot ureditev zaklonišča.«
Fotogalerija
Avtorji: Matej Povše, novinarji Oštra
Evidenca kot delovni pripomoček
Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč določa, da se zaklonišča osnovne zaščite gradijo na ureditvenih območjih mest in drugih naselij z več kot 10.000 prebivalci. Toda obveznosti vzdrževanja zaklonišč in vodenja evidence veljajo za vse občine, tudi tiste z manj kot 10.000 prebivalci, če so v njih že zaklonišča.
Spremembe zaklonišč, ki zmanjšujejo njihovo zaščitno funkcijo, praviloma niso dovoljene. Rušitev zaklonišča pa je mogoča le v primeru gradnje novega na istem območju, z enako zmogljivostjo in stopnjo zaklanjanja. Od leta 2012 je bilo ukinjeno eno zaklonišče, ki po navedbah pooblaščenega preglednika ni izpolnjevalo niti ene zahteve za zaklonišča. Dve sta bili prekategorizirani v zaklonilnik.
Občine morajo evidence, vključno z naslovom in imenom lastnika ter datumom rednega pregleda zaklonišča, voditi za vsa javna in zasebna zaklonišča.
Vendar pa se je med preiskavo Oštra prav pridobivanje podatkov o zakloniščih, ki so v zasebni lasti, nemalokrat izkazalo za težavno. Občine jih namreč v številnih primerih niso imele.
Na občini Pivka so za Oštro denimo pojasnili, da podatkov o zmogljivostih zasebnih zaklonišč nimajo, ker jim jih upravnik ne pošlje. Občina Žalec pa je prav v času poizvedb Oštra začela pozivati upravnike večstanovanjskih objektov in lastnike zaklonišč, naj ji dostavijo podatke za ažuriranje evidence o zakloniščih.
Medtem ko smo iskali podatke, so nam nekatere občine poslale neuradni seznam vseh zaklonišč v Sloveniji. Celjska izpostava civilne zaščite ga je objavila tudi med vladnimi novicami.
Toda uprava za zaščito in reševanje se je od njega ogradila, saj da evidenco zaklonišč na podlagi 9. člena uredbe o gradnji in vzdrževanju zaklonišč od leta 1996 vodijo občine. »Seznam zaklonišč je celjska izpostava uprave za zaščito in reševanje objavila kot delovni pripomoček za lastnike zaklonišč,« so pojasnili. Sodeč po podatkih v dokumentu je seznam star skoraj deset let oziroma je bil zadnjič spremenjen julija 2013.
Arhivski podatki o spletnih straneh povrhu kažejo, da je bil seznam vsaj še leta 2016 objavljen tudi na starem spletnem mestu uprave za zaščito in reševanje. Še leta 2015 so bili prav tam na voljo tudi zbirni podatki, po katerih je bilo takrat v 2244 zakloniščih skupno 348.537 zakloniščnih mest.
Uprava danes nima ne podatkov ne ocene o tem, koliko zakloniščnih mest je v Sloveniji na voljo.
Iztok Prezelj ni presenečen, da se je inšpektorat zganil prav zdaj: »Jasno je, da je v luči vojne v Ukrajini vsekakor treba vse pregledati in oceniti.« To je še posebej pomembno za presojo scenarijev, ki bi zahtevali fizično zaščito množic. Po njegovem bi morala lastnike k vzdrževanju zaklonišč bolj spodbujati država.
Meni sicer, da Slovenija ni edina, ki je zanemarila del zaklonišč ali nehala vlagati vanje, saj se je vojaška nevarnost v Evropi od konca hladne vojne občutno zmanjšala. Toda zaklonišča so kot naložbe v obrambo: »Gre za zavarovalno polico, ki je v resnici za marsikoga absolutno nepotrebna, a le, dokler ni potrebna.«
*Pri preiskavi sta sodelovala tudi Maja Čakarić in Samo Demšar.
