Večina mladih v duševni stiski pomoči ne dobi pravočasno

Katarina Bulatović

Obdelava podatkov: Julie Ducasse, uredništvo Oštra.si

Epidemija novega koronavirusa je marsikoga pahnila v duševno stisko. Že pred njo je vse več mladih jemalo antidepresive. Toda mnogi med njimi pomoči ne dobijo, ko jo potrebujejo. Pacienti z napotnico »zelo hitro« čakajo na prvi pregled pri kliničnem psihologu tudi več kot leto. Čakalne dobe so se zaradi novega koronavirusa še podaljšale. 

 
Ilustracija: Istvan David

Ilustracija: Istvan David

Tesnoba, nespečnost, panični napadi. To so nekateri od simptomov, zaradi katerih so telefoni v zdravstvenih domovih za podporo v duševni stiski v prvem mesecu epidemije novega koronavirusa po navedbah nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) zvonili največkrat. Pacienti v duševni stiski so lahko pomoč poiskali v 11 urgentnih centrih po državi, saj so bile redne ambulante za nenujne preglede zaprte.

Natančnih podatkov o vseh obravnavah pacientov zaradi duševnih stisk med epidemijo na NIJZ in zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) za zdaj nimajo. Toda težave v duševnem zdravju med prebivalci so se po ocenah inštituta povečale, kar je v nepredvidljivih situacijah tudi običajno.

Nekateri otroci in mladostniki so bili že pred epidemijo nastanjeni v kriznih centrih, mladinskih domovih, vzgojnih zavodih in zavodih za otroke s posebnimi potrebami. Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo pri slovenskem zdravniškem društvu je na začetku junija v sporočilu za javnost opozorilo na razmere, v katere je te otroke pahnila epidemija.

»Večinoma so se vrnili v družine, ki jim že pred epidemijo niso bile v optimalno oporo in so jim v slabši meri nudile varen in primeren dom ali pa jim ga sploh niso. Omenjeni zavodi novih primerov niso sprejemali. Že v prvih tednih epidemije je prav v nekaterih izmed teh družin nastopilo resno poslabšanje duševnega stanja,« so opozorili. 

V letošnjih prvih štirih mesecih se je število obravnav mladostnikov z duševno stisko na urgentnem oddelku univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani glede na enako obdobje lani povečalo za polovico, je za Oštro povedala tamkajšnja specialistka otroške in mladostniške psihiatrije dr. Maja Drobnič Radobuljac. Večina pacientov se je po njenem mnenju pri njih zglasila zaradi spremenjenega delovanja in dostopnosti drugih služb med epidemijo covida-19.

Epidemija bo čakalne dobe pri specialistih po mnenju NIJZ podaljšala vsaj za obdobje izvajanja začasnih ukrepov, torej za dva meseca. Pot do prvega pogovora s strokovnjakom za zdravljenje duševnih motenj v javni zdravstveni mreži pa je bila že pred njo za večino mladih, ki potrebujejo pomoč, predolga.  

Analizirali smo podatke NIJZ o vseh 653 pacientih med 15. in 29. letom starosti, ki so na zadnji dan lanskega leta čakali na prvo obravnavo pri psihiatru, pedopsihiatru ali kliničnem psihologu. Naša analiza je pokazala, da so bile čakalne dobe pri skoraj dveh tretjinah pacientov v teh starostnih skupinah v nasprotju s pravilnikom ministrstva za zdravje o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah. Celo številni pacienti z napotnico »zelo hitro« so na pregled čakali veliko dlje, kot je dopustno po pravilniku.

Mnogi pacienti brez oskrbe

Danes 27-letna študentka, imenujmo jo Ana, je na samomor pomislila, kadar se je počutila neprijetno. Pogosto jo je stiskalo v prsih. Ponoči jo je dušilo. Videla in slišala je ljudi, ki jih ni bilo. Tudi po teden dni skoraj ni vstala iz postelje. Vse to je doživljala pred leti, medtem ko je kar devet mesecev čakala na prvi pregled pri kliničnem psihologu zaradi depresije.

Tri četrtine vseh duševnih motenj se razvije pred 25. letom starosti, kažejo številne raziskave s področja duševnega zdravja. Pri mladih od 15. do 29. leta, ki so med letoma 2009 in 2018 zaradi duševnih in vedenjskih težav obiskali ambulanto osebnega zdravnika ali specialista, so prevladovale depresija in različne oblike anksioznih motenj, kažejo podatki NIJZ. Med pogostimi so bile še reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje, pa tudi motnje prehranjevanja. 

Vodstvo ljubljanske psihiatrične klinike, kjer so marca lani sprejeli prve bolnike na novi intenzivni psihiatrični enoti za otroke in mladostnike v Sloveniji, je po besedah specialistke Maje Drobnič Radobuljac pričakovalo, da bodo v enem letu hospitalizirali 120 otrok in mladostnikov. Toda v le šestih mesecih so jih zaradi duševnih težav hospitalizirali 150.

»Ne zmoremo več,« je Drobnič Radobuljčeva zavzdihnila med hitenjem po službenih hodnikih. Srknila je še en požirek kave in povedala, da zaradi pomanjkanja kadra za zdravljenje duševnih stisk trpijo predvsem pacienti. »S preobremenjenostjo ne ogrožamo le lastnega zdravja, temveč povečujemo možnost za napake pri delu s pacienti.«

 
Mnogi pacienti ne dobijo oskrbe, ko jo potrebujejo.
— dr. Maja Drobnič Radobuljac, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana

Na duševno zdravje marsikaterega mladostnika po njenih navedbah bistveno vplivajo odnosi v družini. Študentka Ana je Oštru povedala, da so starši nanjo zelo pritiskali, saj se je pri njih doma vedno vse vrtelo okrog ocen. Starši, sicer iz delavske družine, so si želeli, da bi doštudirala in jih presegla.

Toda njihov pristop je bil po Aninih besedah večkrat napačen: »Spomnim se, da me je mama vsak dan vprašala, ali sem bila pridna. Neprestano se je učila z mano.« Vsakič, ko je iz šole prišla s štirico, se je počutila grozno, saj je to pomenilo, da se bo s starši sprla. »Moja dejanja se niso vedno ujemala z njihovimi pričakovanji. Velikokrat sem se počutila ujeto in preslišano.«

Anine težave so se med študijem še stopnjevale. Ko tretje leto zapored ni končala letnika fakultete, se je iz Ljubljane vrnila k staršem. »Bili so jezni in razočarani,« je povedala. »Oče me je postavil pred odločitev: najdi si delo ali pa izberi študij, ki te bo res veselil. Toda moraš si poiskati pomoč, mi je rekel. Videl je, da gnijem pri živem telesu.«  

Ko je zaradi depresije vendarle odšla k osebni zdravnici, jo je ta nemudoma vprašala, ali želi zdravila. Zavrnila jo je: »Hotela sem terapijo pri psihologu. Vedela sem, da antidepresivi mojih težav ne bodo rešili.«

Med mladostniki od 15. do 19. leta se je poraba antidepresivov v zadnjih desetih letih več kot podvojila, kažejo podatki NIJZ. Po zadnjih dostopnih podatkih iz leta 2018 se je število povprečnih dnevnih odmerkov zdravila na tisoč prebivalcev v primerjavi z letom 2009 povečalo s pet na 11,4 odmerka. Poraba je bila leta 2018 največja v zasavski in koroški regiji, najmanjša pa v goriški in savinjski.

Tudi med mladimi od 20. do 29. leta se je uporaba antidepresivov v tem času povečala. Leta 2009 je bila 16,2 povprečnega dnevnega odmerka, leta 2018 pa že 19,7, kar pomeni skoraj 22-odstotno rast.

V tem obdobju je bila poraba največja v koroški in zasavski regiji, najmanjša pa v jugovzhodni in obalno-kraški regiji. Dekleta so v tem času v obeh starostnih skupinah uporabljala dvakrat več antidepresivov od fantov.

 

Poraba antidepresivov

Med mladostniki od 15. do 19. leta in mladimi od 19. do 29. leta se je povečala.

 

Za našo drugo sogovornico, 23-letno študentko Tino, so antidepresivi že 11 let del vsakdanjika. Jemati jih je začela, ko so se starši ločili. »Prizadelo me je, ker sem mislila, da sem kriva jaz,« nam je zaupala, poleg tega je bila v šoli zaradi slabših ocen in drobne postave tarča zbadanja. »V razredu sem se počutila nerazumljeno. Kakor da ne spadam tja,« je povedala in z obraza umaknila pramen modro pobarvanih las.

»Kaj bi bilo, če me ne bi bilo?« je razmišljala, kadar ji je bilo težko. Ko se je počutila najbolj nemočno, se je samopoškodovala. »Dalo mi je občutek … da sem živa.« O tem ji ni bilo prijetno govoriti. Nasmehnila se je in umaknila pogled. Anksioznost je skoraj vsak dan del njenega življenja, toda temačnih misli ima tudi zaradi zdravil manj. »Veliko lažje mi je … nekako živeti.«

Nekoliko drugače je na področju porabe anksiolitikov, zdravil, namenjenih blaženju anksioznosti. V zadnjih desetih letih se je njihova uporaba med mladostniki, v starosti od 15 do 19 let, po naših izračunih na podlagi podatkov NIJZ rahlo povečala: z 0,9 odmerka na 1,2. Med mladimi od 20. do 29. leta pa se je poraba več kot prepolovila: s 4,8 odmerka v letu 2009 se je znižala na 2,1 v letu 2018. Tudi anksiolitike so nekoliko pogosteje kot fantom predpisovali dekletom.

 

Poraba anksiolitikov

Med mladostniki od 15. do 19. leta se je povečala, med mladimi od 19. do 29. leta znižala.

 
 

Na NIJZ so pojasnili, da se je poraba antidepresivov v zadnjih desetih letih povečala zaradi manjšega predpisovanja anksiolitikov, ki povzročajo odvisnost. Psihiatri, ki med specialisti za duševno zdravje predpisujejo zdravila, se po besedah Maje Drobnič Radobuljac z ljubljanske prihiatrične klinike tega zavedajo, zato anksiolitike pacientom predpisujejo le za kratek čas.

»Podatki o povišani porabi antidepresivov še ne pomenijo, da se je delež duševnih motenj povečal katastrofično,« je poudarila Drobnič Radobuljčeva. Povišano porabo je pripisala večji ozaveščenosti o pomenu duševnega zdravja in dostopnosti pomoči. 

Čeprav se je število specialistov za zdravljenje duševnih motenj – med katere ne sodijo psihologi – na vseh ravneh, v javni mreži in zasebni s koncesijo, zdravstveni mreži po podatkih NIJZ od leta 2009 do lani povečalo za dobro četrtino, na 410, jih je še vedno premalo, da bi lahko pravočasno pomagali vsem. »Mnogi pacienti ne dobijo oskrbe, ko jo potrebujejo,« je povedala Maja Drobnič Radobuljac.

Trnova pot do prve terapije

Ko se je naša sogovornica Ana, potem ko je dobila napotnico, hotela naročiti na pregled pri najbližjem kliničnem psihologu, je bila presenečena: »Rekli so mi, da bom morala čakati leto in pol. Kako lahko nekdo čaka tako dolgo?! Koliko jih lahko v tem času naredi samomor?« Nato je dejala: »Ne morem reči, da nisem o tem razmišljala tudi jaz, ker sem. Večkrat.« 

Analiza podatkov NIJZ o vseh mladih, ki so decembra lani čakali na prvi psihiatrični ali pedopsihiatrični pregled ali obravnavo pri kliničnem psihologu, kaže, da so na pregled pri zadnjem čakali od štiri do osem mesecev. Skoraj polovico manj, v povprečju od dva do štiri mesece, so čakali na prvi pregled pri pedopsihiatru oziroma psihiatru. 

Največ pacientov, 195, je na obravnavo čakalo v osrednjeslovenski regiji, kjer je specialistov za duševne motnje po podatkih NIJZ bistveno več kot v drugih regijah, denimo primorsko-notranjski, koroški in posavski. Po številu obravnav sledita podravska (118) in gorenjska regija (95). Med čakajočimi so tudi štirje odstotki pacientov, ki z napotnico »zelo hitro« čakajo celo več kot eno leto, prav toliko časa čaka šest odstotkov tistih, ki imajo napotnico »hitro«.

»Takšne čakalne dobe so za človeka, ki trpi, povsem nesprejemljive,« je dejala dr. Andreja Mikuž, klinična psihologinja v zdravstvenem domu Ljubljana, enota Vič-Rudnik. Še posebej problematično je, kadar morajo pacienti z akutno diagnozo na prvi pregled čakati več mesecev, je povedala.

Z analizo podatkov NIJZ smo ugotovili, da je konec 2019. skoraj dve tretjini vseh čakajočih pacientov, starih od 15 do 29 let, na prvo psihiatrično obravnavo ali obravnavo pri kliničnem psihologu čakalo dlje, kot dopušča pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah. Velike razlike v čakanju so se pokazale tudi pri nekaterih pacientih v različnih ustanovah, ki jih je zdravnik napotil na pregled z enako stopnjo nujnosti.

Po pravilniku bi morali paciente z napotnico »zelo hitro« obravnavati v manj kot dveh tednih, toda konec decembra je izmed 89 pacientov s tako napotnico na vrsto za pregled v predpisanem času prišel le eden. Tako napotnico sicer ponavadi dobijo bolniki s katero od akutnih diagnoz, denimo tisti, ki so ob hudih travmatskih dogodkih doživeli akutni stres, se samopoškodujejo, imajo motnje hranjenja ali hudo depresijo, pa tudi nosečnice z duševnimi težavami in matere s poporodnimi.

Prav tako so mladi pacienti z napotnicami »redno« in »hitro« na pregled pri psihiatru čakali približno enako časa. Medtem ko so z napotnico »hitro« v povprečju prišli na vrsto v 94 dneh, so z napotnico »redno« čakali le 20 dni več, 114 dni. Nekoliko večja razlika je pri čakanju na pregled pri kliničnem psihologu, saj je pacient z napotnico »redno« nanj čakal 180 dni, ob hitri napotitvi pa 123 dni. Pravilnik o čakalnih dobah sicer za paciente z napotnico »hitro« predpisuje dvakrat hitrejšo obravnavo od tistih z napotnico »redno«.

»Stopnja nujnosti je neredko samo papir ali zapis v bazi eZdravje,« je opozorila klinična psihologinja Andreja Mikuž. Tudi če zdravnik presodi, da bi moral specialist pacienta pregledati v določenem roku, napotnica z višjo stopnjo nujnosti ne pomaga, če je strokovnjakov za zdravljenje duševnih motenj premalo. »Delamo, kolikor zmoremo,« je dejala Mikuževa.  

Mladi pacienti lahko termin za prvi obisk psihiatra dobijo približno dvakrat hitreje kot za kliničnega psihologa. Kar 85 odstotkov pacientov z napotnico »zelo hitro« za pregled pri psihiatru bo prosti termin zanj dobilo v treh mesecih, toda to drži le za manj kot polovico ali 45 odstotkov pacientov, ki v tem času z isto stopnjo nujnosti čakajo na pregled pri kliničnem psihologu.

 

Večina mladih v duševni stiski čaka na prvi pregled več mesecev

 
 

Pri navajanju podatkov o čakalnih dobah, je opozorila klinična psihologinja Katja Belšak iz zdravstvenega doma za študente ljubljanske univerze, moramo biti previdni, saj niso natančni. Prvi pregled pri specialistu je le prvi korak pri zdravljenju duševnih motenj, ki vključuje oceno pacientovih težav, nato pa mora ta počakati še na psihoterapevtsko obravnavo, kar lahko traja tudi leto ali več. 

»Zdravljenje duševnih stisk je različno dolgo. Sistema, po katerem bi obravnavo težav pri posamezniku opredelili s točno določenim številom ur, ni,« je pojasnila Belšakova. Prav tako je nemogoče napovedati, kdaj bo prost termin za prvi pregled pri specialistu in kako ga bodo obravnavali. »Ko pride pacient na prvi pregled, ocenimo, za katere težave gre in kaj potrebuje, ustreznega zdravljenja s psihološkimi metodami pa mnogim ne moremo ponuditi, ker nas je premalo.«

Med izvajalci je v analizi najbolj izstopal primer dveh pacientov, ki v zdravstvenem domu v Trbovljah po podatkih NIJZ na prvi pregled pri kliničnem psihologu čakata več kot 700 dni. Toda tam so na vprašanja Oštra o tem odgovorili, da je po njihovi oceni v trboveljski ambulanti »realna čakalna doba za kliničnega psihologa za to starostno skupino dobro leto, torej nikakor ne čez 700 dni«. Dodali so, da so računalniški programi po njihovih izkušnjah »precej nezanesljivi«.

Na NIJZ so pojasnili, da gre za podatke, ki jih je v podatkovno bazo eNaročanje, iz katere inštitut črpa podatke o čakalnih dobah, na ta dan poslal izvajalec. Podatki v bazi se sicer večkrat na dan samodejno osvežujejo, njihova točnost in ažurnost pa sta odvisni od informacijskega sistema zdravstvenih zavodov, ki so podatke dolžni sporočati. Točnosti podatkov na inštitutu ne preverjajo in nanje »nimajo vpliva«, saj jih le zbirajo in objavljajo v skladu s predpisi.

 
Naše čakalne dobe so neetične.
— dr. Peter Janjušević, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana

Ko mora klinični psiholog dr. Peter Janjušević iz svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani staršem povedati, kako dolgo bo njihov otrok čakal na pregled, mu je zelo neprijetno. »Naše čakalne dobe so neetične,« je poudaril. Tisti, ki potrebujejo pomoč, na prvi pregled pri tamkajšnjem psihiatru čakajo več kot leto dni, na kliničnega psihologa pa več kot leto in pol. »Celotna mreža za zdravljenje duševnih motenj je absolutno podhranjena. Enostavno nas ni dovolj,« je dejal Janjušević.

Pri zbornici kliničnih psihologov vzrok za pomanjkanje kliničnih psihologov vidijo v neurejenem sistemu specializacij. Teh v nasprotju s specializacijami zdravnikov, tudi pedopsihiatrov in psihiatrov, ne financira proračun oziroma ZZZS, temveč jih morajo plačati posamezni zavodi sami. To je po mnenju zbornice zaradi visokih stroškov in dolgotrajnosti specializacij še posebej neugodno za manjše zavode.

Na ministrstvu za zdravje so za Oštro pojasnili, da si »prizadevajo za celovito ureditev specializacij na področju duševnega zdravja«. Pri tem so poudarili, da so zavodi lani financirali specializacijo 12 kliničnih psihologov, kar je največ v zadnjih devetih letih.

Toda podatki NIJZ te razlage ne podkrepijo, nasprotno, kažejo, da se je število kliničnih psihologov v desetih letih pravzaprav znižalo, z 88 leta 2009 na 87 leta 2019. Ob tem je bilo lani v Sloveniji 280 psihiatrov, kar je 222 odstotkov več, kot je bilo kliničnih psihologov.

Predolge čakalne dobe so nedopustne, saj lahko poglobijo duševne težave pri pacientu, je opozoril Peter Janjušević iz svetovalnega centra za mlade. To prav tako podaljša pacientovo obravnavo in jo podraži za javno blagajno.

Zdravniki občasno namesto obiska pri specialistu predpišejo antidepresive, saj vedo, da bodo morali pacienti predolgo čakati, je povedala pedopsihiatrinja Maja Drobnič Radobuljac. »Včasih se motnja brez zdravljenja tako poslabša, da je zdravilo nujno.«

 

Med čakajočimi z isto stopnjo nujnosti pregleda so velike razlike

Graph1-final.jpg

Graf: Oštro.si Vir: NIJZ

Opomba: seznam prikazuje vseh 653 čakajočih pacientov med 15. in 29. letom starosti na dan 31. december 2019 po stopnji nujnosti. Na vrstni red lahko vplivajo pacientova izbira kasnejšega termina ali drugega zdravnika ter medicinska indikacija.

 

Strah mladih pred izgubo dela se je povečal 

Po zadnji raziskavi Mladina 2018/19, ki jo je izvedla skupina raziskovalcev z mariborske filozofske fakultete v sodelovanju s fundacijo Friedricha Eberta, se je delež anketiranih med 14. in 29. letom starosti, ki jih je zelo strah, da ne bodo našli zaposlitve, od leta 2010, ko je znašal 27 odstotkov, do leta 2018 povečal na 43 odstotkov. V tem času se je stopnja anketne brezposelnosti med mladimi po podatkih statističnega urada sicer znižala s 15,8 na 7,6 odstotka.

Po ugotovitvah raziskovalcev se je v zadnjih petih letih povečal tudi delež tistih, ki pravijo, da večino dni v tednu občutijo stres, in sicer s šestih odstotkov na 18. V zadnjih treh letih pa se je s petih na osem odstotkov povečal delež tistih, ki se jim življenje zdi prazno in brez pomena.

Klinični psiholog Peter Janjušević ne meni, da je duševnih stisk pri mladih danes več, so pa njihove težave po njegovih opažanjih bistveno bolj kompleksne. Tudi to je po njegovem mnenju posledica predolgih čakalnih vrst. Opaža še, da je med mladostniki vedno več tekmovalnosti: »Pritiski v šoli so večji, hkrati pa se poudarja, da so tudi tisti z visoko izobrazbo in najvišjo izobrazbo brez službe.« 

»Stresno,« je na vprašanje, kako je biti danes mlad, zavzdihnila sogovornica Tina. »Vedela sem, kaj grem študirat, in vedela sem, da bo težko,« je povedala 23-letna študentka slikarstva, ki si brez umetnosti življenja ne predstavlja. Toda to ne pomeni, da je prihodnost ne skrbi. »Priložnosti za zaposlitev je manj, če je sploh kakšna,« se zaveda. Drsi po instagramu, na katerem objavlja fotografije svojih likovnih del. Pokaže na sliko. »To je akvarel,« reče. Oči ji zažarijo.

 
Rekli so mi, da bom morala na prvi pregled pri psihologu čakati leto in pol. Koliko jih lahko v tem času naredi samomor? Ne morem reči, da nisem o tem razmišljala tudi jaz, ker sem. Večkrat.
— Ana (27), študentka

»Ni več bistveno, da kupiš stanovanje, ampak da greš na potovanje in potem to objaviš na instagramu,« je razmišljala 27-letna Ana. Družbena omrežja pri njej občasno sprožijo občutke manjvrednosti, zaradi katerih začne o svojem življenju dvomiti: »Včasih se, ko vidim nekoga, ki se je zaročil, poročil, pričakuje otroka, počutim, kakor da nekaj zamujam. Zdi se mi, da so to stvari, ki jih družba od mene pričakuje, jaz pa sploh ne vem, ali si jih želim.« 

Klinična psihologinja Katja Belšak, ki stiske mladih v zdravstvenem domu za študente ljubljanske univerze rešuje zadnjih osem let, pri nekaterih opaža, da so pretirano osredotočeni zgolj na lasten uspeh. »Miselnost, da je samo najboljše dovolj dobro, ni del zdrave samopodobe.« Nekateri pacienti so močno odvisni od potrditve drugih, svoje napake ali pomanjkljivosti pa doživljajo kot nekaj hudega: »Če niso popolni, če nečesa ne naredijo perfektno, se počutijo povsem razvrednotene.« 

Prav tako opaža, da so starši do otrok preveč zaščitniški. Ker jih predolgo usmerjajo, je nekatere mlade strah odgovornosti in razmišljanja s svojo glavo. »To ne more voditi v dobro počutje in stabilno osebnost. Kako naj otrok prevzame odgovornost zase, če to namesto njega dela nekdo drug?«

Staršev, ki želijo otrokom omogočiti vse, je več kot pred desetletjem, meni Maja Drobnič Radobuljac. »Po drugi strani smo vsi bistveno bolj obremenjeni, ne glede na to, kje delamo, tako starši kot strokovnjaki v službah, ki so v stiku z družinami. To pomeni, da je lahko za otroke slabše poskrbljeno,« je dejala. »Tudi zdravniki se veliko več ukvarjamo s papirji kot s pacienti.« 

Pomanjkanje kadra hromi oskrbo

»Problematičnosti zagotavljanja kadrov, ki izvajajo storitve na področju duševnega zdravja, se zavedamo,« so za Oštro priznali na ministrstvu za zdravje. Vrsto ukrepov za zmanjšanje čakalnih vrst pri izvajalcih po njihovem prepričanju prinaša resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, ki so jo pred dvema letoma sprejeli po skoraj desetih letih od prvega osnutka resolucije.

V skladu z resolucijo je lani začelo delovati deset centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter deset centrov za duševno zdravje odraslih, za katere so iz zdravstvene blagajne zagotovili skoraj pet milijonov evrov. Toda na NIJZ na naše vprašanje, koliko psiholoških ali psihiatričnih obravnav oseb v duševni stiski so v teh centrih izvedli od ustanovitve, od sredine februarja kljub več pozivom za pojasnila niso odgovorili.

Resolucije so se strokovnjaki na področju duševnega zdravja po besedah Katje Belšak zelo razveselili, saj predvideva širitev mreže, vendar je v praksi le delno tako. »Ideja o centrih za duševno zdravje, ki jih resolucija predvideva, je seveda dobra, ni pa nova. Nekatere ambulante, ki so do zdaj delovale kot dispanzerji za mentalno zdravje oziroma kot samostojne ambulante, so se zgolj prelile v center. To pomeni, da se mreža v njih ni širila, le zmogljivosti so se prelile.« Prav tako resolucija še vedno sistemsko ne ureja problema financiranja specializacij za klinične psihologe, je še poudarila Belšakova. 

 
Šola je izjemno pomembna zaradi zaznavanja nasilja v družini in prepoznavanja tistih, ki potrebujejo pomoč. Ko so otroci enkrat le doma, to ni mogoče.
— dr. Maja Drobnič Radobuljac, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana

Andrejo Mikuž iz zdravstvenega doma Ljubljana in Petra Janjuševića iz svetovalnega centra za otroke in mladostnike je zmotila tudi uvedba novih kadrovskih normativov, ki dovoljujejo, da izvajalci programov duševne pomoči namesto kliničnih psihologov zaposlijo kar psihologe brez specializacije. »To je škodljiva rešitev. Zaposlujejo začetnike, ponekod celo brez strokovnega izpita, ki za delo s pacienti z duševnimi motnjami niso usposobljeni. Porabljajo denar iz zdravstvene blagajne za obravnave, ki pacientu ne bodo koristile,« je opozorila Mikuževa.

Zmanjševanje čakalnih vrst je toliko bolj pomembno zaradi posledic, ki jih na duševnem zdravju pušča epidemija covida-19, je prepričana Maja Drobnič Radobuljac iz ljubljanske psihiatrične klinike. Poleg tega, da so se predepidemijske čakalne vrste že podaljšale, pričakuje tudi povečanje števila novih pacientov.

»Zaključuje se šolsko leto, ki je bilo zelo nenavadno. Šola je seveda učenje, izjemno pomembna pa je tudi zaradi zaznavanja nasilja v družini in prepoznavanja tistih, ki potrebujejo pomoč. Ko so otroci enkrat le doma, to ni mogoče,« je opozorila. Šola namreč izenačuje možnosti tistih otrok in mladostnikov, ki ne odraščajo v varnem družinskem okolju.  

Pri 27-letni Ani so se tesnobni občutki med epidemijo spet povečali. »Nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Čakala sem, da se bo nekaj zgodilo, pa se na koncu ni,« je popisovala svoje občutke v tem obdobju. Zaradi epidemije je izgubila študentsko delo, ta čas pa je vplival tudi na njen odnos do prihodnosti. Če je bila pred njo s svojim življenjem že zadovoljna, jo zdaj spet skrbi: »Ob napovedih prihajajoče krize nisem več optimistična. Ne vem, kaj bo s službo.«

Ana meni, da je pred terapijo zapravila leta, ko bi lahko študirala in delala, prispevala k boljši družbi. Tisti, ki jih pestijo duševne stiske, tega pogosto ne zmorejo, je povedala. Zdi se ji, da bi si družba morala prizadevati, da bi lahko vsak kar najbolje izkoristil svoje potenciale. Duševno zdravje je pogoj za to.