Ne drži, da sta za vzgojo potrebna »biološko različna« partnerja
Avtor: David Bajec
TRDITEV
»Ni vzgoje brez biološko različnih staršev, ne more biti normalne vzgoje.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Po podatkih statističnega urada je bilo lani v Sloveniji sklenjenih 28 zakonskih zvez med moškima in 32 med ženskama. Foto: DPA/STA
Psiholog Andrej Perko je 16. septembra gostoval na podkastu slovenskega popotnika in podjetnika Tomaža Gorca. Med drugim je dejal, da »ni vzgoje brez biološko različnih staršev, ne more biti normalne vzgoje«.
Perko kot terapevt dela v zavodu Mitikas, ki ga je ustanovil leta 2006. Zavod izvaja terapevtsko delo z ljudmi, ki imajo težave z raznimi odvisnostmi, med drugim z alkoholizmom in drogami, na spletnem mestu pa pojasnjuje, da deluje po vzoru psihiatra Janeza Ruglja.
Rugelj je v slovenski javnosti znan predvsem po svojem strokovnem delu na področju zdravljenja alkoholizma, kjer je uporabljal svojevrsten pristop, tako imenovano socialnoandragoško metodo. Zanj so bile značilne tudi pogoste politično nekorektne trditve v javnem prostoru, saj je bil prepričan, da mora biti vsak javni nastop provokacija.
Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da številne raziskave potrjujejo, da otroci iz istospolnih družin na vseh ključnih področjih razvoja, socialnem, čustvenem, spoznavnem in akademskem, dosegajo enake rezultate kot njihovi vrstniki iz heteroseksualnih družin.
Kakovost vzgoje namreč ne izhaja iz biološke različnosti staršev, temveč iz kakovostnega starševstva. Starši morajo, ne glede na spol, zagotoviti varno čustveno navezanost, podporo, ljubezen in odprto komunikacijo. Struktura družine po njenem mnenju ni ključni dejavnik v vzgoji, kar so v preteklosti pokazali izsledki številnih študij o razvoju in učenju otrok v enostarševskih družinah.
Starši v istospolnih družinah imajo navadno dobro razvejeno socialno mrežo. To njihovim otrokom omogoča poistovetenje z osebami nasprotnega spola, kar spodbuja uravnotežen razvoj socialnih vlog in identitet. Po mnenju Ljubice Marjanovič Umek so za razvoj otrok, poleg kakovostnega starševstva, ključni tudi dejavniki, kot so izobrazba staršev in njihova vrednotna naravnanost ter družbene norme.
Otroci v istospolnih družinah se zaradi družbene zaznamovanosti lahko soočajo z družbenimi predsodki, kar pa lahko vpliva na njihovo čustveno in duševno zdravje, je pojasnila. »Vendar hkrati istospolne družine otrokom in mladostnikom zagotavljajo različne socialno-kulturne kontekste, ki jih učijo učinkovitega psihološkega prilagajanja, spoprijemanja s stresom, osamosvajanja, postavljanja meja, preseganja spolnih stereotipov in na splošno večje strpnosti do različnosti.«
Na področju razvoja otrok v istospolnih družinah obstajajo kakovostne vzdolžne raziskave, kot tudi metaraziskave, je pojasnila. Avtorji preglednega članka The kids are OK (Otroci so v redu), leta 2017 objavljenega v strokovni reviji The Medical Journal of Australia, so z analizo raziskav in metaraziskav ugotovili, da otroci, vzgojeni v družinah z istospolnimi starši, dosegajo enake čustvene, socialne in izobraževalne rezultate kot otroci, vzgojeni v heteroseksualnih družinah.
Omenjeni članek se sklicuje tudi na metaraziskavo, v kateri so preučevali kakovost razvoja in odnos med istospolnimi starši in njihovimi otroki. Kot ugotavljajo avtorji, nekaj raziskav kaže, da otroci istospolnih staršev dosegajo boljše rezultate kot drugi otroci, med drugim, da se psihološko bolje prilagajajo in so bolj odprti do družbenih razlik. Vendar so pri tem še pojasnili, da lahko te pozitivne razlike odražajo visokokakovostno starševstvo, družbenoekonomski status in stabilnost družine v preučevanih družinah z istospolnimi starši.
V vzdolžni študiji o otrocih v načrtovanih lezbičnih družinah, objavljeni leta 2010 v reviji American Journal of Orthopsychiatry, so nizozemski raziskovalci preučevali, kako družbena stigmatizacija vpliva na otroke, ki odraščajo v takih družinah. Ugotovili so, da se psihološki razvoj teh otrok ne razlikuje od razvoja njihovih vrstnikov, čeprav so nekateri zaradi spolne usmerjenosti staršev izkusili različne oblike stigmatizacije, kot sta družbeno izključevanje pri fantih in opravljanje pri dekletih.
Avtorji so tudi poudarili, da je navezava stikov z drugimi otroki iz istospolnih družin pomemben zaščitni dejavnik, saj pomaga blažiti negativne posledice stigmatizacije in krepi pozitivno samopodobo otrok.
Psihologa Andreja Perka smo seznanili z našimi ugotovitvami. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.
SKLEP
Psiholog Andrej Perko, ustanovitelj zavoda Mitikas, je 16. septembra gostoval na podkastu podjetnika in popotnika Tomaža Gorca. Med drugim je dejal, da »ni vzgoje brez biološko različnih staršev, ne more biti normalne vzgoje«.
Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na ljubljanski filozofski fakulteti, je pojasnila, da se otroci iz istospolnih družin razvijajo enako kot njihovi vrstniki iz heterospolnih družin. Raziskave kažejo, da kakovost vzgoje ne izhaja iz spola staršev, temveč iz varne in stabilne družine, podpore in ljubezni, je poudarila.
Struktura družine po njenem mnenju ni odločilna za otrokov razvoj, nanj pa med drugim vplivajo dejavniki, kot so izobrazba staršev in njihov vrednotni sistem ter družbene norme.
V preglednem članku The kids are OK (Otroci so v redu) so avtorji z analizo raziskav dognali, da otroci istospolnih staršev dosegajo enake čustvene, socialne in izobraževalne rezultate kot otroci raznospolnih staršev.
Podobno so ugotovili tudi nizozemski raziskovalci v vzdolžni študiji o otrocih v načrtovanih lezbičnih družinah in vplivu družbene stigmatizacije na odraščanje. Ugotovili so, da so bili nekateri otroci izpostavljeni različnim oblikam stigmatizacije, a se njihov psihološki razvoj ni razlikoval od otrok iz raznospolnih družin.
Trditev, da »ni vzgoje brez biološko različnih staršev, ne more biti normalne vzgoje«, ne drži.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.