Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ni primerljiva z nacistično evtanazijo
Avtorica: Eva Gračanin
TRDITEV
»[Ko so ekipe za evtanazijo delovale na vzhodu, kjer so 'pomagale ranjencem v ledu in snegu', in to pobijanje ranjenih vojakov je veljalo za strogo zaupno; za pomoč, kakor gre danes pri zakonu, o katerem bo potekal referendum, za pomoč – pomoč pri samomoru]. Kakor je Hitlerjeva odredba s 1. septembra leta 1939 navajala, 'naj neozdravljivo bolnim osebam omogočijo milostno smrt'.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Verske skupnosti v Sloveniji so 29. septembra ob pozivu k oddaji podpisov za referendum poudarile, da je zakon o PPKŽ z njihovega stališča zaradi nedopustnega posega v človekovo življenje nesprejemljiv. (Na fotografiji ljubljanski nadškof Stanislav Zore.) Foto: Boštjan Podlogar/STA
Tednik Mladina je 4. novembra objavil članek o vključitvi cerkve v kampanjo pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), napovedanem za 23. november. V članku so objavili tudi del pridige ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki je vernike na praznik vseh svetih pozval k udeležbi na referendumu.
Zore je v pridigi zakon o PPKŽ primerjal s Hitlerjevo odredbo o evtanaziji. Trdil je, da so tedaj »ekipe za evtanazijo delovale na vzhodu, kjer so 'pomagale ranjencem v ledu in snegu'«. Dodal je, da je »pobijanje vojakov veljalo za strogo zaupno; za pomoč, kakor gre danes pri zakonu, o katerem bo potekal referendum, za pomoč – pomoč pri samomoru«.
Po Zoretovih besedah je Hitlerjeva odredba, izdana 1. septembra 1939, določala, naj zaposleni v Hitlerjevem programu evtanazije »neozdravljivo bolnim osebam omogočijo milostno smrt«. Pri tem se je skliceval na razlago zgodovinarke in filozofinje Hannah Arendt.
Hannah Arendt je v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, ki jo je v pridigi omenjal Zore, preučevala sojenje nacističnemu funkcionarju Adolfu Eichmannu. Med drugim je opisovala začetek množičnega ubijanja nekaterih skupin prebivalstva, ki so ga izvajali nacisti.
Pri tem je zagovarjala tezo, da je jezikovna manipulacija, torej izraz »smrt iz usmiljenja«, kakor so nacisti imenovali evtanazijo, vplivala na miselnost storilcev. Avtorica je ocenila, da je z uporabo tega izraza umor postal nekaj človeškega, zdravstvenega in celo moralno sprejemljivega.
Zgodovinar Tone Ferenc je v prispevku, leta 1974 objavljenem v strokovni reviji Prispevki za novejšo zgodovino, opozoril na neustreznost pojma evtanazija. Namesto tega je uporabil poimenovanje nacistična evtanazija, z utemeljitvijo, da nacisti niso ubijali le umirajočih, temveč tudi neozdravljivo bolne in telesno onemogle, ki bi lahko v normalnih razmerah živeli še desetletja. Poleg tega so to počeli brez njihovega soglasja.
Božo Repe, profesor na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da je primerjava, ki jo je podal Zore, lažna in manipulativna. Označil jo je za značilno metodo, s katero katoliška cerkev skuša ohranjati nadzor nad življenjem ljudi, pri čemer pogosto zlorablja zgodovino, predvsem v povezavi z drugo svetovno vojno.
Opozoril je, da pojem nacistična evtanazija ni primerljiv s PPKŽ, izraz evtanazija pa za opis nacističnega programa ni primeren. Kot je pojasnil, nacisti evtanazije namreč niso izvajali za pomoč bolnikom, ampak za načrtno odstranjevanje 'nezaželenih'. Pogosto je šlo za otroke in duševno bolne, pri čemer so poseg opravili brez njihove vednosti.
Repe je navedek iz dela Hannah Arendt v kontekstu, v katerem ga je izrekel nadškof, označil za zavestno zavajajoč. Avtorica je namreč kritično analizirala, kako je nacistični aparat jezikovno prikril svojo zločinsko politiko.
»Milostna smrt je bila del nacistične propagande, zlasti pa ideološke manipulacije, da bi tiste, ki so jo izvajali, prepričali, da ne počnejo nič slabega,« je pojasnil. Dodal je, da nacistična evtanazija »nima nobene povezave z zakonodajnim postopkom v demokratični Sloveniji, ki spoštuje voljo, dostojanstvo in svobodo posameznika«.
Repe je kot ključne razlike med nacistično 'evtanazijo' in PPKŽ navedel, da je bil program nacistične evtanazije, imenovan T4, prisilen in brez soglasja žrtev, medtem ko PPKŽ temelji na informirani odločitvi pacienta. Poleg tega so nacisti žrtve ubijali skrivaj, brez pravne zaščite, medtem ko PPKŽ poteka pod strogim nadzorom, z varovalkami, psihološko oceno in možnostjo ugovora vesti.
Po zakonu o PPKŽ, ki ga je državni zbor sprejel 24. julija, se tovrstna pomoč lahko zagotovi polnoletnemu slovenskemu državljanu ali osebi s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki trpi za neozdravljivim zdravstvenim stanjem in je v poseg sposobna svobodno in informirano privoliti. Pravice do PPKŽ nima oseba, katere trpljenje je odraz duševne bolezni.
PPKŽ je v aktualni različici zakona opredeljena kot medicinski postopek, ki pacientu na njegovo zahtevo omogoča samostojno uporabo učinkovine za pomoč pri končanju življenja. Predlog zakona ureja tudi sodelovanje zdravstvenih delavcev v postopku PPKŽ in uveljavljanje ugovora vesti.
Nadškofa Zoreta smo seznanili z našimi ugotovitvami. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.
SKLEP
Tednik Mladina je 4. novembra objavil članek, v katerem so poročali o vključitvi cerkve v kampanjo pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), napovedanem za 23. november. V članku so objavili tudi del pridige ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, v kateri je ta zakon o PPKŽ primerjal s Hitlerjevo odredbo o evtanaziji.
Pri tem je trdil, da je Hitlerjeva odredba, izdana 1. septembra 1939, določala, naj zaposleni v Hitlerjevem programu evtanazije »neozdravljivo bolnim osebam omogočijo milostno smrt«. Skliceval se je na razlago zgodovinarke in filozofinje Hannah Arendt. Avtorica je v delu, ki ga je v pridigi navedel Zore, opisovala začetek množičnega ubijanja, ki so ga izvajali nacisti.
Božo Repe, profesor na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, je pojasnil, da je primerjava med postopkoma lažna in manipulativna. V času nacizma evtanazije namreč niso izvajali za pomoč bolnim, ampak za načrtno odstranjevanje 'nezaželenih'. Pogosto je šlo za otroke in duševno bolne.
Repe je opozoril, da je bila nacistična 'evtanazija' prisilna in skrivna ter brez soglasja in pravne zaščite pacientov, PPKŽ pa temelji na informirani odločitvi posameznika ter poteka pod strogim nadzorom, s psihološko oceno in možnostjo ugovora vesti zdravstvenih delavcev.
Po zakonu o PPKŽ se tovrstna pomoč lahko zagotovi polnoletnemu slovenskemu državljanu ali osebi s stalnim prebivališčem v Sloveniji z neozdravljivim zdravstvenim stanjem, ki ni odraz duševne bolezni. Pacient mora biti sposoben svobodno in informirano privoliti v poseg.
Trditev nadškofa Zoreta, da je zakon o PPKŽ primerljiv z nacistično 'evtanazijo', je manipulativna, saj se PPKŽ od nacistične evtanazije razlikuje v namenu, postopku in izvedbi. Poleg tega je Hannah Arendt v svoji knjigi izraz 'smrt iz usmiljenja' označila za jezikovno manipulacijo.
Manipulacija
Objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, tako da pripeljejo do napačnih ali nepravilnih zaključkov. Gre za izkrivljanje dejstev.
