Tonin manipulativno o dovoljenosti splava v EU
Avtorici: Eva Gračanin, Nina Rozman
TRDITEV
»Ne pozabite, da je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
TUŠIRANKA
Odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov je predlog resolucije, oblikovan na podlagi pobude Moj glas, moja odločitev, za nadaljnjo obravnavo potrdil 5. novembra. Foto: Črt Piksi
Evropski poslanec Matej Tonin je 16. novembra v oddaji Politično s Tanjo Gobec trdil, da »je v vseh 27 članicah Evropske unije splav dovoljen«. To je dejal v odgovoru na voditeljičino vprašanje, ali obžaluje svojo angažiranost pri nagovarjanju evropskih poslancev za glasovanje proti pobudi Moj glas, moja odločitev (angl. My Voice, My Choice).
Gre za evropsko državljansko pobudo, ki jo vodi slovenska nevladna organizacija Inštitut 8. marec. Pobudniki Evropsko unijo pozivajo k uvedbi finančnega mehanizma, ki bi državam članicam pomagal zagotavljati varen in dostopen splav. Inštitut med drugim deluje na področju boja za enakopravnost in pravice žensk.
»Trditev Mateja Tonina bi lahko zavrnili z opozorilom, da je zakonsko dovoljen splav pravno pogosto oblikovan kot izjema od temeljne prepovedi splava,« je za Razkrinkavanje.si pojasnila socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, sicer prvopodpisnica pobude Moj glas, moja odločitev.
Kot je opozorila, takšno pojmovanje splava ni le posredno: nemška zakonodaja splav na primer še vedno neposredno opredeljuje kot nezakonitega, razen v primeru življenjske ogroženosti nosečnice pa ga, ob izpolnjevanju nekaterih dodatnih in natančno določenih pogojev, ne kaznuje.
Po njenih besedah je pravica do umetne prekinitve nosečnosti v vseh državah EU tako pravno kot dejansko omejena, v številnih članicah pa je dostopnost splava iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen. Zanje je zato dejstvo, da je splav uzakonjen, praktično nerelevantno: »Natanko to dejstvo, torej nedostopnost zakonsko dovoljenega splava, je razlog za pobudo Inštituta 8. marec.«
Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, je trditev, da je splav dovoljen v vseh državah članicah EU, označila za zavajajočo. »Takšne izjave zmanjšujejo resnične izkušnje žensk ter spregledajo sistemske in praktične ovire, ki so v mnogih evropskih državah zelo resne in lahko pomembno vplivajo na njihovo zdravje in življenjske okoliščine.«
Kot je ocenila, Toninova trditev zanemarja dejstvo, da formalnopravna ureditev dostopnosti splava v 27 državah EU ni enotna, obenem pa formalna dostopnost še zdaleč ne zagotavlja dejanske možnosti uporabe te zdravstvene storitve v praksi.
Po njenem mnenju dejanska dostopnost pomeni, da lahko ženska splav opravi pravočasno, varno, brez diskriminacije in finančno dosegljivo. »Večina držav splav pravno omogoča, vendar že primera Poljske in Malte jasno kažeta, da zakonodaja ni povsod enaka in da splav v nekaterih državah tudi formalnopravno ni dostopen pod enakimi pogoji.«
Po aktualni različici poljskega zakona o načrtovanju družine, zaščiti človeškega zarodka in pogojih za dopustnost splava, ki velja od leta 2021, je splav dovoljen ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma je dopusten tudi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja, kot je posilstvo.
Kot je odbor evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov (FEMM) navedel v sporočilu za javnost z dne 11. novembra 2021, so v desetih mesecih tega leta na Poljskem splav zaradi ogroženosti življenja in zdravja v bolnišnicah opravili le 300 ženskam.
Human Rights Watch, ena vodilnih neodvisnih organizacij za zaščito človekovih pravic, je v poročilu, objavljenem 14. septembra 2023, pojasnila, da je od januarja 2021 na Poljskem umrlo najmanj šest žensk, ker jim zdravniki kljub za življenje in zdravje ogrožajočim zapletom niso prekinili nosečnosti, čeprav je to po tamkajšnji zakonodaji dopusten razlog za splav.
Novela malteškega kazenskega zakonika, veljavna od leta 2023, določa, da je splav dovoljen, kadar je opravljen z namenom reševanja nosečničinega življenja in varovanja njenega zdravja. Dovoljeno ga je izvesti tudi, če nosečnica trpi zaradi zdravstvenega zapleta, ki lahko neposredno ogrozi njeno življenje ali zdravje in povzroči smrt. Izvedbo posega morajo odobriti trije zdravniki.
Avtorji članka, leta 2023 objavljenega v recenzirani znanstveni reviji BMJ Sexual and Reproductive Health, so pojasnili, da so bile možnosti za prekinitev neželene nosečnosti za ženske na Malti vedno omejene. V preteklosti so Maltežanke, ki so želele opraviti splav, bodisi odpotovale v katero od držav, kjer je bil poseg zakonit, bodisi so obdržale plod. Ni pa bilo običajno, da bi nosečnost nezakonito prekinile skrivaj.
Po podatkih malteške prostovoljske organizacije Doctors for Choice Malta, sicer partnerice istoimenske mednarodne organizacije, Malta nima uradnih statističnih podatkov o splavih. Kljub pomanjkanju uradnih podatkov na tem področju pa avtorji navajajo neuradno oceno, da vsako leto najmanj 300 žensk s stalnim prebivališčem na Malti prekine nosečnost.
Po malteškem kazenskem zakoniku je sicer za tistega, ki s hrano, pijačo, zdravili, nasiljem ali kako drugače povzroči, da nosečnica splavi, ne glede na to, ali se je ta s tem strinjala ali ne, zagrožena kazen od osemnajst mesecev do tri leta zapora. Enaka kazen doleti žensko, ki sama prekine nosečnost ali privoli v uporabo sredstev za izvedbo prekinitve nosečnosti.
Za zdravnika, kirurga, porodničarja ali lekarnarja, ki zavestno predpiše ali uporabi sredstvo za povzročitev splava, pa je predvidena kazen od osemnajst mesecev do štiri leta zapora in trajna prepoved opravljanja poklica.
Na papirju uzakonjen, v praksi oviran
Po podatkih poročila o dostopnosti splava v Evropi, ki ga je letos objavilo svetovno neprofitno gibanje Amnesty International – sicer ena izmed mednarodnih organizacij, ki podpirajo pobudo Moj glas, moja odločitev – je umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo v večini držav EU, tudi v Sloveniji, dovoljena pod pogojem, da se poseg izvede do določenega tedna nosečnosti.
Poročilo Amnesty International še navaja, da je splav po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, a na različnih ravneh glede tega posega, pri čemer vsa določila ne vplivajo negativno na dostopnost splava.
Primer zakona z negativnim vplivom na dostopnost splava so v opombi ponazorili z italijanskim zakonom, ki po poročanju ameriške tiskovne agencije Associated Press aprila lani skupinam »z ustreznimi izkušnjami na področju podpore materinstvu« omogoča dostop do javnih podpornih centrov, v katere se ženske, ki razmišljajo o splavu, zatečejo po nasvet.
Po nemški zakonodaji, ki jo je omenila Marjeta Mencin, umetna prekinitev nosečnosti ni kazniva, če nosečnica poseg zahteva sama in zdravniku z izjavo dokaže, da se je o tem posvetovala vsaj tri dni pred izvedbo. Poleg tega mora prekinitev opraviti zdravnik, od spočetja pa ne sme miniti več kot 12 tednov.
Če ti pogoji za izvedbo splava niso izpolnjeni, je za tistega, ki prekine nosečnost, zagrožena kazen do tri leta zapora ali denarna kazen. Če dejanje stori nosečnica, se jo kaznuje z zaporom do enega leta ali denarno kaznijo. Kazniv je tudi poskus prekinitve nosečnosti, a se nosečnice zanj ne kaznuje.
Na Amnesty International Slovenija so v povzetku poročila, objavljenega 6. novembra letos, pojasnili, da dostop do splava poleg omejitev glede gestacijske dobe in kriminalizacije ovirajo tudi visoki stroški posega. To velja predvsem za države, v katerih nacionalni zdravstveni sistem ne krije te zdravstvene storitve. V EU so to denimo Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija in Latvija.
Veliko je tudi primerov zavračanja izvedbe posega zaradi ugovora vesti. Ti so med drugim zelo razširjeni v Italiji in na Hrvaškem. Avtorica članka o pretirani regulaciji oskrbe s splavom v Italiji, septembra 2023 objavljenega v znanstveni reviji The International Journal of Gynecology & Obstetrics, je v njem navedla podatke italijanskega ministrstva za zdravje za leto 2020, po katerih je opravljanje tega posega zavračalo 64,6 odstotka tamkajšnjih ginekologov.
Nekatere hrvaške nosečnice prekinitev nosečnosti izvedejo v Sloveniji. Po podatkih, ki jih je uredništvu Oštra 29. septembra letos posredoval nacionalni inštitut za javno zdravje, je splav v Sloveniji med letoma 2019 in 2024 opravilo 1260 prebivalk Hrvaške, predstavljale pa so povprečno 81,3 odstotka tujk, ki so nosečnost prekinile pri nas.
Na problematičnost ugovora vesti je posebej opozorila tudi Jasna Podreka. Pojasnila je, da se ta pojavlja v institucijah, ki bi morale po svoji naravi zagotavljati enakopravno obravnavo vseh pacientk. Prav v tem vidi bistvo težave: »V javnem zdravstvu mora veljati strokovnost, ne osebna moralnost. Pravica v praksi ni pravica, če je njena uresničitev odvisna od osebnih prepričanj posameznika znotraj sistema.«
Matej Tonin je pojasnil, da je trditev izluščil iz istih informacij, kot smo jih zbrali v uredništvu in opisali v e-sporočilu. »Niti v eni članici EU od leta 2023 dalje splav ni prepovedan. Ima pa vsaka država svoj sistem.« Vztrajal je, da je njegova izjava »točna in resnična«.
SKLEP
Evropski poslanec Matej Tonin je 16. novembra v oddaji Politično s Tanjo Gobec na Televiziji Slovenija odgovarjal na voditeljičino vprašanje, ali obžaluje svojo angažiranost pri nagovarjanju evropskih poslancev za glasovanje proti državljanski pobudi Moj glas, moja odločitev. Trdil je, da »je splav v vseh 27 članicah Evropske unije dovoljen«.
Socialna in politična psihologinja Marjeta Mencin, sicer prvopodpisnica omenjene pobude, je pojasnila, da je pravica do umetne prekinitve nosečnosti po vsej EU formalno in dejansko omejena, dostopnost pa je v več državah članicah iz različnih razlogov tako otežena, da je poseg za večino žensk dejansko nedostopen.
Jasna Podreka s filozofske fakultete je trditev, da je splav dovoljen v vseh državah EU, označila za zavajajočo. Pojasnila je, da formalnopravna ureditev dostopnosti te zdravstvene storitve med državami ni enotna, formalna dostopnost pa še ni zagotovilo za možnost uporabe storitve v praksi.
Poljska zakonodaja, denimo, izvedbo splava dovoljuje zgolj ob ogroženosti nosečničinega življenja ali zdravja. Izjemoma ga zdravnik lahko opravi, če obstaja utemeljen sum, da je nosečnost posledica kaznivega dejanja. Na Malti je splav zakonsko dovoljen le za zaščito nosečničinega življenja ali zdravja ali ob resnih zapletih, poseg pa morajo odobriti trije zdravniki.
Po podatkih iz letošnjega poročila Amnesty International je v večini držav EU, tudi v Sloveniji, splav na zahtevo dovoljen le do določenega tedna nosečnosti. Poleg tega je splav po Evropi na splošno reguliran v nacionalnih kazenskih zakonikih, pri čemer imajo zakoni v nekaterih državah, denimo v Italiji, negativen vpliv na dostopnost splava. Tega ponekod v EU ovirajo tudi visoki stroški posega in zdravniški ugovori vesti.
Trditev, da je splav dovoljen v vseh 27 članicah EU, je manipulativna. Umetna prekinitev nosečnosti je v številnih državah EU zakonsko dovoljena, a je izvedba tega zdravstvenega posega v praksi zaradi različnih dejavnikov pogosto omejena, v nekaterih državah do te mere, da je za večino žensk praktično nedostopen.
Manipulacija
Objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, tako da pripeljejo do napačnih ali nepravilnih zaključkov. Gre za izkrivljanje dejstev.
