Turizem zdravniških licenc ogroža tudi slovenske paciente
Zdravniki, ki so v eni državi huje škodovali pacientom, se lahko pogosto povsem brez težav zaposlijo v drugi državi. Čeprav je potrjevanje zdravniških licenc na ravni EU regulirano, pravila v praksi ne delujejo v zadostni meri, da bi paciente zaščitila pred tistimi zdravniki, ki nimajo čiste vesti.
Anuška Delić
–
Ilustracija: James O’Brien/OCCRP
Zdravniki so na območju Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švice najbolj poklicno mobilni. Samo lani je zdravniško licenco v teh državah za namen trajne nastanitve potrdilo več kot 5000 tujih zdravnikov.
Ker je zdravniški poklic reguliran, si pristojni evropski organi – vsaj na papirju – izmenjujejo podatke o posameznih prosilcih za potrditev zdravniških kvalifikacij. Pri tem so pomembne tudi informacije o morebitnih sankcijah zoper zdravnike, ki želijo delati v drugih državah.
Slovenska zdravniška zbornica je prepričana, da so podatki o razlogih za odvzem licenc zdravnikom varovani osebni podatki, četudi so imena licenciranih zdravnikov, podatki o njihovi specializaciji in veljavnosti licence javni. Zbornica jih objavlja na svojem spletnem mestu.
Te podatke je Oštru tudi posredovala, a se je zataknilo pri vsebini odločb o odvzemu licenc. Poslala je namreč kopije odločb, v katerih so pretežno ostali le naslov zbornice, ime zdravnika, njegova oziroma njena specializacija in pravni pouk, obrazložitve razlogov za odvzem pa so bile izbrisane.
Toda informacijski pooblaščenec je v odgovoru na pritožbo zaradi zakritja razlogov za odvzem licence zapisal, da so te informacije v javnem interesu, saj ne samo ščitijo paciente, ampak služijo tudi nadzoru javnosti nad delom zbornice. Ta ima namreč na področju licenciranja zdravnikov javna pooblastila.
Zdravniška zbornica je v 20 letih le petim zdravnikom odvzela licenco – in še to zgolj začasno. Trajnega odvzema v tem obdobju ni bilo. V zadnjih desetih letih sta licenco začasno izgubila samo dva zdravnika, Stefano Lautieri in Dragiša Veljković.
Veljković, hrvaški psihiater, je bil po poročanju Dnevnika pravnomočno obsojen zaradi kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, odvzem licence pa je predpisalo sodišče. O razlogih za odvzem licence Lautieriju, italijanskemu venerodermatologu, ni dostopnih informacij. Zdravniška zbornica mu je licenco vzela za eno leto, pojasnil o konkretnih zadevah pa ne daje – sklicuje se na varovanje osebnih podatkov.
Po zakonu o zdravniški službi in področni evropski direktivi bi morala zbornica o odvzemu obeh licenc prek sistema za izmenjavo informacij (IMI), ki ga upravlja evropska komisija, obvestiti evropske kolege, toda obvestila jih je samo glede Veljkovića, glede Lautierija pa ne – zaradi tehničnih težav.
Tako nacionalni koordinator IMI, ki deluje v okviru ministrstva za gospodarstvo, kot tudi evropska komisija sta zanikala, da bi ju zbornica v času odvzema licence Lautieriju obvestila o tehničnih težavah, zaradi katerih ni mogla izpolniti svoje dolžnosti.
Foto: Unsplash
Na papirju lep sistem
Evropska unija je za 30 držav Evropskega gospodarskega prostora že leta 2008 vzpostavila sistem medsebojnega obveščanja pri potrjevanju poklicnih kvalifikacij, imenovan Internal Market Information System (IMI) oziroma informacijski sistem za notranji trg. Pozneje se je začel uporabljati tudi za druge namene, denimo za asistenco na področju evropske uredbe o varstvu podatkov in sodelovanje v okviru evropske pravosodne mreže.
Za regulirane poklice, kot so zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre in še nekateri, veljajo strožja pravila potrjevanja poklicnih kvalifikacij, saj vključujejo tudi preverbo profesionalnega ozadja prosilca, denimo nekaznovanosti.
Evropska direktiva je sicer že leta 2005 določala, da si pristojni organi prek sistema IMI lahko izmenjujejo tudi informacije, povezane z zakonitostjo delovanja izvajalca storitev in njegovim primernim obnašanjem, kakor tudi o disciplinski ali poklicni nekaznovanosti. Prav tako lahko pri organih v drugih državah dobijo informacije o posameznem strokovnjaku.
Osem let pozneje je bila direktiva popravljena in je z letom 2016 uvedla poseben opozorilni mehanizem, namenjen pošiljanju obvestil o prepovedih opravljanja dela in izdanih pogojih, pod katerimi lahko oseba opravlja regulirani poklic.
Sistem IMI omogoča iskanje po imenu in še nekaterih osebnih podatkih prosilca za potrditev poklicne kvalifikacije, kot je datum rojstva, da bi pristojni organi lahko preverili, ali je katera izmed 30 držav odkrila ali sankcionirala nepravilnosti pri njegovem delu.
“V prihodnje se države članice ne bi smele samo odzivati na zahteve po informacijah, temveč bi morali biti njihovi pristojni organi tudi pooblaščeni, da v okviru svojih pristojnosti proaktivno opozarjajo pristojne organe drugih držav članic o strokovnjakih, ki svojega poklica ne smejo več opravljati.”
Kot piše v preambuli popravljene direktive, je EU namreč presodila, da je treba okrepiti obveznosti držav članic, da bi dosegle visoko zdravstveno in potrošniško varnost: »V prihodnje se države članice ne bi smele samo odzivati na zahteve po informacijah, temveč bi morali biti njihovi pristojni organi tudi pooblaščeni, da v okviru svojih pristojnosti proaktivno opozarjajo pristojne organe drugih držav članic o strokovnjakih, ki svojega poklica ne smejo več opravljati.«
Slaba praksa
Toda evropska komisija je že leta 2020 v evalvacijskem poročilu ugotavljala, da kot kažejo poročila držav članic, delovanje opozorilnega mehanizma v praksi otežujeta »upravljanje in filtriranje velikih količin opozoril«, ki jih prek sistema IMI pošiljajo organi.
Lani je enako ugotovilo tudi evropsko računsko sodišče, ki je uporabo mehanizma preverilo v anketi. Še več, »pristojni organi niso upoštevali opozoril, ki so jih druge države članice vnesle v IMI, ko so potrjevali poklicne kvalifikacije, četudi so se nanašala na tehtne razloge, kot so poklicne kršitve, aktualni disciplinski ukrepi ali kazenske obsodbe«.
Revizorji so evropski komisiji naložili popravljalne ukrepe, ki so se v primeru opozorilnega mehanizma nanašali na bolj jasno opredelitev izraza »tehtni razlogi«. Izvesti bi jih morala že do letos, a jih še ni. Komisija je za mrežo neprofitnih preiskovalnih novinarskih centrov OCCRP povedala, da delo na usmeritvenem dokumentu še poteka, končalo pa naj bi se do konca leta.
»Opozorilni mehanizem v IMI ima za države članice zgolj podporno vlogo, saj so same odgovorne za prepoznavanje primerov zdravnikov, ki niso sposobni za opravljanje dela na njihovem ozemlju, in ustrezno ukrepanje (denimo s prepovedjo ali omejitvijo),« je v odgovoru pojasnila komisija.
Da bi odkrili zdravnike s prepovedjo ali omejitvami pri delu v eni državi, ki so se morda zaposlili v drugi, so novinarji iz 49 držav, ki so sodelovali v mednarodni preiskavi Bad Practice (Slaba praksa) pod vodstvom OCCRP, tudi novinarji Oštra, zahtevali nacionalne sezname o licenciranih zdravnikih.
Ugotovili so, da je te podatke težko pridobiti, saj imajo nekatere države slabo dostopne javne registre ali pa jih sploh nimajo. Pridobivanje podatkov o zdravnikih, ki so začasno ali trajno izgubili licenco, je bilo še težje.
Podatkovna ekipa pri OCCRP je naposled zbrala več kot 2,5 milijona podatkov o zdravniških licencah in jih obdelala tako, da so novinarji lahko preverili, ali so bili njihovi zdravniki morda sankcionirani v drugi državi.
OCCRP je od evropske komisije prav tako zahteval podatke o opozorilih, ki so bila prek sistema IMI poslana od januarja 2016 do julija 2025. Komisija je poslala podatke za več kot 17 tisoč opozoril, vendar jih je anonimizirala. Kljub temu so si novinarji z njimi lahko pomagali pri preverjanju, ali so države v odkritih primerih zdravniških poklicnih kršitev prek sistema IMI posredovale opozorilo.
(Evropska komisija na pritožbo zaradi nepopolnega dostopa do podatkov še ni odgovorila, sta se pa medtem že iztekla oba roka za odgovor.)
Predsednica zdravniške zbornice Bojana Beović na podelitvi licenčnih listin in potrdil o opravljenem specialističnem izpitu. Foto: zdravniška zbornica Slovenije
Zdravniška zbornica na tnalu
Podatki evropske komisije so prav tako pokazali, da nekaj držav prek sistema IMI ni posredovalo niti enega opozorila. To so Malta, Estonija, Grčija in Liechtenstein.
Slovenija je med državami, ki so jih posredovale zelo malo – natančneje, enega. Razlog bi lahko bil ta, da so zdravniki, sodeč po statistiki zdravniške zbornice o pritožbah, večkrat sankcionirani z drugimi ukrepi, kot so opomin, kolegialno opozorilo in javni opomin.
Zbornici zakon o zdravniški službi daje pravico do odvzema licence. Za Oštro so pojasnili, da jo lahko trajno odvzamejo le zaradi »večjih strokovnih pomanjkljivosti ali napake pri delu, v primeru, ko je takšno ravnanje zdravnika povzročilo trajne hujše posledice na zdravju ali smrt bolnika«.
Poleg tega ima »morebitna pravnomočna obsodba zdravnika vpliv na obstoj njegove licence samo v primeru, ko mu je s to sodno odločbo tudi začasno prepovedano ali onemogočeno opravljanje dejavnosti ali poklica«.
Edino opozorilo, ki ga je zbornica poslala prek sistema IMI, se je nanašalo na hrvaškega psihiatra Dragišo Veljkovića. Temu je po odločitvi sodišča, ki ga je obsodilo zaradi kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, odvzela licenco za dve leti.
Na Hrvaškem ta čas nima več zdravniške licence, obdobje prepovedi dela v Sloveniji pa se bo končalo septembra 2026.
“Kar zadeva obvestilo o odvzemu licence Stefanu Lautieriju, ki ga ni posredovala prek sistema IMI, »je razlog najverjetneje v tehničnih težavah,« je odgovorila zdravniška zbornica.”
Zbornica pa prek opozorilnega mehanizma v sistemu IMI ni poslala obvestila, ko je oktobra 2019 za eno leto vzela licenco italijanskemu venerodermatologu Stefanu Lautieriju. Ta je bil tudi lastnik podjetja Caliopeia, ki je 2017. pri ministrstvu za zdravje dobilo dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti na naslovu v Novi Gorici. Danes se Caliopeia imenuje »Erbuena estate, izletniška kmetija«.
Na naslovu, kjer je opravljala zdravstveno dejavnost, danes deluje dermatološka klinika, ki lastniško ni povezana z Lautierijem. Novinarka Oštra jo je poklicala pod krinko, da bi se kot domnevna pacientka dogovorila za termin pri Lautieriju. Pojasnili so ji, da tam ne dela več.
V Italiji ima licenco že od leta 2000, danes pa dela na klinikah v Vidmu in Gorici (ta ima izpostavi še v Červinjanu in italijanskem Tržiču).
Kliniki se nista odzvali na vprašanja Oštra, niti nista posredovali Lautierijevih kontaktnih podatkov. Italijanska zdravniška zbornica ne odgovarja na vprašanja o odvzetih licencah.
Drugačen je primer ortopeda Roka Vengusta, ki je bil leta 2021 skupaj s še tremi zdravniki na okrožnem sodišču v Ljubljani nepravnomočno obsojen zaradi sprejemanja nedovoljenih daril. Višje sodišče je sodbo delno potrdilo, delno pa spremenilo oziroma razveljavilo ter vrnilo prvostopenjskemu sodišču v vnovično sojenje.
Zdravniki so se pozneje z zahtevo za varstvo zakonitosti obrnili na vrhovno sodišče, kjer niso bili uspešni, Vengust pa je vložil še ustavno pritožbo, a je ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.
Vengust ima licenco ortopeda tudi na Hrvaškem, kjer, sodeč po podatkih na spletnih mestih klinik, sodeluje z več zdravstvenimi organizacijami. Hrvaška zdravniška zbornica na vprašanja Oštra ni odgovorila.
Vengust je prek svojega slovenskega podjetja za zdravstvene storitve Lunimar lastnik hrvaškega podjetja Nebesa. To ima v lasti veliko vilo v hrvaški Istri, ki jo oddajajo turistom. Zemljišče se razteza na 3058 kvadratnih metrih, stavba meri 252, bazen pa 77 kvadratnih metrov.
Podjetje Lunimar je Nebesa ustanovilo aprila 2018, obtožnica zoper njega in druge pa je bila vložena avgusta istega leta. Nebesa so istrsko vilo kupila julija 2018, pri tem pa že najmanj tri leta poslujejo z izgubo, kažejo letna poročila podjetja.
Vengust na vprašanja Oštra ni odgovoril.
Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Foto: STA
Krivda ministrstva za zdravje
Slovenska zdravniška zbornica na vprašanja o njenem ravnanju v navedenih primerih ni odgovorila, temveč se je sklicevala na varovanje osebnih podatkov zdravnikov. Na vprašanje o pravnih podlagah, na katerih utemeljuje to stališče, je odgovorila z naštevanjem zakonov, ki neposredno ne zadevajo delovanja zbornice.
Kar zadeva obvestilo o odvzemu licence Stefanu Lautieriju, ki ga ni posredovala prek sistema IMI, »je razlog najverjetneje v tehničnih težavah«, je odgovorila.
Toda obstoj tehničnih težav v sistemu IMI in prejem zborničnega obvestila o njih sta zanikala tako nacionalni koordinator IMI, ki deluje na gospodarskem ministrstvu, kot evropska komisija.
Zbornica je v vnovičnem odgovoru zapisala, da je »že pojasnila, da so bile tehnične težave odpravljene, pri čemer ni šlo za vprašanje, ki bi sodilo v pristojnost ministrstva za gospodarstvo«.
Sicer pa se zavedajo »dejstva, da obstoječa ureditev pristojnosti zbornice oziroma njenih možnosti ukrepanja v tovrstnih primerih ni ustrezna«. Trdijo, da veljavni zakon zbornici onemogoča odvzem licence »v primerih izrazito zavržnih in nedopustnih ravnanj zdravnikov, izvršenih pri opravljanju zdravniškega poklica, ki pa jih ni mogoče umestiti v okvir večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu«. Kot primere so navedli korupcijo, lažna zdravniška spričevala in kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.
»Zbornica na navedeno že vrsto let opozarja ministrstvo za zdravje ter ga poziva, naj pristopi k ustrezni spremembi zakonodaje,« so opozorili in priložili dopisa ministrstvu. Kot pravijo, imajo »zvezane roke za ostrejše ukrepanje v primeru (tudi pravnomočno ugotovljenih) nezakonitih ravnanj, saj [zbornica] nima v vseh primerih možnosti odvzema licence, niti ne more takega zdravnika izčlaniti«.
»Žal pa ministrstvo pozivom zbornice ni sledilo in ureditev ostaja, kot je predstavljena zgoraj, zbornica pa jo je dolžna spoštovati.«
Ministrstvo v zaprošenem roku ni odgovorilo na vprašanja Oštra o pozivih zbornice.
Zaščita stanovskih kolegov
Oštro je desetim zagovornikom pacientovih pravic, ki delujejo v Sloveniji, poslal vprašanja o tem, koliko primerov pacientov so v preteklih letih usmerili na postopke pred zbornico in kako ocenjujejo njeno sankcioniranje zdravnikov.
Odgovorila jih je polovica. Irena Žagar je pojasnila, da je zagovornica šele kratek čas, Jožica Trošt Krušec pa, da pacientov ne usmerja na zbornico: »Če zastopniki svetujejo zbornico, to ni v redu. To je vendarle stanovsko združenje in iz tega ne nastane nič koristnega za paciente.«
Tudi Avgust Rebič pacientov ne usmerja k pritožbam na zbornico, temveč pomaga reševati njihove pritožbe, ki jih posreduje izvajalcem zdravstvene dejavnosti oziroma republiški komisiji za varstvo pacientovih pravic. Zagovorniki so že opozorili zbornico, pristojno ministrstvo in varuha človekovih pravic, da so postopki pred zbornico preveč dolgotrajni, vendar se Rebič ne spomni, da bi se potem kaj spremenilo.
“Če zastopniki svetujejo zbornico, to ni v redu. To je vendarle stanovsko združenje in iz tega ne nastane nič koristnega za paciente.”
Zagovornik Marjan Sušelj, ki je bil nekoč generalni direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje, je Oštru posredoval statistične podatke, ki kažejo, da je od aprila 2022 do avgusta letos na zbornico usmeril povprečno šest pacientov na leto, in sicer v primerih »večjih nerazčiščenih zapletov s hujšimi posledicami za paciente ali njihove sorodnike«. Pogosto je šlo tudi za pripombe na kakovost zobnoprotetičnih in endodontskih storitev; te so bile povprečno tri na leto.
Poudaril je, da redno sodelovanje z zbornico poteka dobro, drugače pa je z obravnavo posameznih pritožb. Njegovo osebno stališče je, da so postopki pogosto dolgi, »administrativno potratni in za pacienta neprijazni«. Odzivi zbornice so vezani na sestanke njenih organov, ki pa so redki; odgovorne osebe se menjavajo, odločitve pa se »praviloma sprejemajo s časovnim zamikom in so le redko v korist pacienta«.
Meni, da so odločitve »lahko sporne, ker se zbornica kljub javnemu pooblastilu nagiba k zaščiti stanovskih kolegov«. To se bo morda spremenilo z novoustanovljeno agencijo za kakovost v zdravstvu, ki pa »je zaenkrat samo črka na papirju«.
Po njegovi oceni je nezaupanje ključni razlog za neprepoznavanje napak v zdravstvu: »Javnost, politika in mediji nestrpno čakajo slabih novic in so v visokem startu za linč kršiteljev.« Tako se je z leti »posledično oblikovala izrazito defenzivna drža zdravništva«.
V iniciativi svojcev žrtev domnevnih zdravstvenih napak so bili še bolj kritični: »Žal se lahko zdravnik z licenco splošne kirurgije nemoteno podpisuje kot specialist kardiovaskularne medicine.«
Poznajo primere zdravnikov in zdravstvenega osebja brez licence, »ki niso bili sankcionirani, kar neposredno ogroža življenja pacientov«. Zbornica na podlagi izvedenih nadzorov nalaga mile ukrepe, denimo dodatno izobraževanje, in ne preverja, »ali so priporočila nadzora tudi dejansko udejanjena v praksi«.
Opozorili so, da zbornica več let ni transparentno poročala o ugotovitvah nadzorov, zato v iniciativi menijo, »da opravlja funkcijo trdnjave za zaščito zdravnikov pred razkritjem napak in pomanjkljivosti, kar paciente dejansko ogroža«.
Strokovnjak za varnost pacientov, upokojeni pediater Andrej Robida, je poudaril, da bi bilo zdravnikom treba prepovedati opravljanje dela le v primerih spolnega napada na pacienta, uporabe alkohola in drog, namerne povzročitve škode pacientu, namernega ignoriranja medicinskih standardov in nepremišljenega ravnanja.
»Žal je delo zdravnikom v mnogih državah, vključno s Slovenijo, prepovedano zaradi človeških napak, saj je ta v nekaterih jurisdikcijah enaka malomarnemu ravnanju. Človeška napaka je simptom in ne vzrok napake,« je pojasnil.
Medtem je vsak dvajseti pacient v bolnišnici poškodovan, kar je po Robidovem mnenju velik problem: »Tej škodi se je mogoče izogniti, če bi uvedli celosten sistem varnosti pacientov.«
Pri novinarski preiskavi so sodelovali še Meta Gantar (Oštro), Ana Čelar (Oštro, Hrvaška) in Paolo Biondani (L’Espresso).
