Zavod Živim manipulativno o dovoljenem obdobju za izvedbo splava v Sloveniji
Avtorica: Lara Drugovič
TRDITEV
»Splavi se v tem času [18. tednu nosečnosti] in skozi vso nosečnost izvajajo tudi v Sloveniji.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije je splav »preprost zdravstveni poseg, ki ga lahko zdravstveni delavci varno in učinkovito izvedejo z uporabo zdravil ali operacijo«. Foto: Ivan S/Pexels
Zavod Živim je 2. februarja na facebooku objavil fotografijo človeškega zarodka in jo pospremil s komentarjem, da je mati zarodek na fotografiji splavila v 18. tednu nosečnosti ter da se »splavi v tem času in skozi vso nosečnost izvajajo tudi v Sloveniji«. Zavod sicer svoje poslanstvo opisuje kot širjenje dobre volje, optimizma in hvaležnosti ter dvig zavesti, da je vsak od nas odgovoren v okolje, kjer živi, prinašati upanje in veselje ter aktivno graditi kulturo življenja.
V komentarju pod objavo so delili povezavo do videoposnetka, prav tako z dne 2. februarja, v katerem Avstralec Dave Pellowe govori o isti fotografiji zarodka, kot jo je v objavi izpostavil zavod Živim. Zarodek naj bi po njegovih besedah »umrl v bolnišnici v avstralski zvezni državi Queensland«. V videu je med drugim pozval k protestu proti splavu.
Pellowe se sicer predstavlja kot »pisatelj in govorec o krščanskem udejstvovanju v javnem prostoru, specializiran za to, kar vsemogočni Bog pravi o zapletenih družbenih vprašanjih«. Obenem je tudi ustanovitelj avstralske organizacije Church and State, »krščanske službe za politično izobraževanje«, ki je po lastnih navedbah »nekonfesionalna, nepristranska in teološko ortodoksna/konservativna«.
Zakon o prekinitvi nosečnosti, ki v Queenslandu velja od leta 2018, določa, da se lahko splav na nosečničino zahtevo iz kateregakoli razloga opravi do 22. tedna nosečnosti, po tem obdobju pa se morata o izvedbi splava strinjati dva zdravnika. Pri odločitvi morata upoštevati nosečničine aktualne in prihodnje fizične, psihološke in družbene okoliščine ter vse ustrezne strokovne standarde in smernice.
Po queenslandskem zakonu lahko zdravnik ženski, noseči več kot 22 tednov, nosečnost prekine, če meni, da je poseg nujen za rešitev njenega življenja ali življenja drugega nerojenega otroka.
V Sloveniji področje splava od julija 1977 ureja zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, po katerem se sme umetna prekinitev nosečnosti na nosečničino zahtevo opraviti do 10. tedna nosečnosti. Dovoljen je tudi splav po 10. tednu, vendar le, če je nevarnost posega za nosečničino življenje in zdravje ter bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki njej ali otroku grozi zaradi nadaljevanja nosečnosti in poroda.
V zadnjem primeru postopek umetne prekinitve nosečnosti vodijo in o nosečničini zahtevi odločajo komisije prve in druge stopnje za umetno prekinitev nosečnosti. Prvo po tem zakonu sestavljajo socialni delavec in dva zdravnika, od katerih mora biti eden specialist za ženske bolezni in porodništvo. V komisiji druge stopnje so socialni delavec in trije zdravniki ustreznih specializacij.
Po podatkih lanskega poročila nevladne organizacije Amnesty International o dostopnosti splava v Evropi je dovoljeno obdobje za splav na zahtevo na prvih 10 tednov nosečnosti omejeno v osmih državah. Poleg Slovenije tudi v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji in Turčiji ter na Hrvaškem, Kosovu in Portugalskem.
Na nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so za Razkrinkavanje.si potrdili, da v Sloveniji »zakon ne določa zgornje gestacijske meje za prekinitev nosečnosti«, zato se o posegih po 10. tednu nosečnosti »odloča individualno glede na medicinske in druge relevantne okoliščine«.
Pojasnili so, da so prekinitve nosečnosti v drugem in tretjem trimesečju redke, večina pa jih je izvedenih zaradi hudih razvojnih nepravilnosti ploda s slabo prognozo. Redkeje se nosečnost v teh obdobjih prekine zaradi bolezni ali stanj, ki ogrožajo nosečničino zdravje, izjemoma pa tudi zaradi težkih socialnih okoliščin.
Kot so opozorili, »gre v takšnih primerih praviloma za zelo zahtevne življenjske in medicinske situacije, ki so za nosečnico in njeno družino pogosto zelo obremenjujoče«. Obravnava zato poteka v bolnišničnem okolju, ob sodelovanju več strokovnjakov, skladno z zakonskimi in etičnimi načeli. Zagotovljena jim je tudi ustrezna strokovna in psihološka podpora.
Po podatkih NIJZ se večina umetnih prekinitev nosečnosti v Sloveniji izvede v zgodnji nosečnosti. V obdobju 2020–2024 je bilo »približno od 90 do 92 odstotkov teh posegov opravljenih do 10. tedna nosečnosti«.
Posegi v poznejših tednih predstavljajo majhen delež vseh primerov, ki so »najpogosteje povezani z odkritjem hudih razvojnih ali kromosomskih nepravilnosti ploda«. Nepravilnosti ugotavljajo z rednimi presejalnimi testi v nosečnosti in ob ultrazvočnih pregledih.
Pojasnili so tudi, da podatki NIJZ temeljijo na opredelitvi splava, ki se v zdravstveni statistiki uporablja od leta 2018, kot nosečnost »do dopolnjenega 22. tedna nosečnosti pri plodu, lažjem od 500 gramov«.
Opozorili so, da je na podatkovnem portalu NIJZ zaradi stare metodologije še vedno prikazana kategorija 17–28 tednov, vendar ta po veljavni statistični opredelitvi dejansko vključuje primere do 22. tedna nosečnosti.
Tako opredelitev upošteva tudi aktualna različica pravilnika o pogojih in načinu opravljanja mrliškopregledne službe. Ta med drugim določa, da se plod, če je nosečnost trajala 22 tednov in več, šteje za mrtvorojenega otroka. Podatki, ki so jih posredovali uredništvu, ustrezajo aktualni opredelitvi tega posega.
NIJZ v statistiki o splavu uporablja tudi kategorijo neznano. Ta pomeni, da podatek o tednih nosečnosti ni znan, denimo, ker ni bil znan ali vpisan datum zadnje menstruacije. Po pojasnilih NIJZ ta kategorija večinoma vključuje zgodnje prekinitve nosečnosti.
Poudarili so, da se »stopnja dovoljenih splavov v Sloveniji na splošno že dolgo postopno zmanjšuje«. Po njihovem k temu pomembno prispevajo dobra dostopnost kontracepcije, razvit sistem reproduktivnega zdravstvenega varstva ter dobro organizirano primarno ginekološko varstvo in svetovanje o reproduktivnem zdravju: »Slovenija tudi v mednarodnih primerjavah sodi med države z relativno nizko stopnjo dovoljenih splavov.«
Odnos vere do splava se je v zgodovini spreminjal
Zavod Živim je v enem izmed komentarjev pod objavo tudi »vabil k molitvi za mamice, ki razmišljajo o splavu«.
Boštjan Kravanja, ki na ljubljanski filozofski fakulteti med drugim poučuje predmet Antropologija religije, je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da ljudje verskih naukov načeloma ne prevzamejo mehanično. Interpretirajo, prilagajajo in umeščajo jih v svoje življenjske okoliščine, s čimer lastne moralne razlage razvijejo glede na svojo namero, odgovornost ter družinske in ekonomske danosti.
Pri obravnavi odnosa religije do umetne prekinitve nosečnosti je »relativno tudi vprašanje, kako verske skupnosti oblikujejo moralne predstave o začetku življenja«. Ontološke predstave o tem, torej načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti začetka osebe, so namreč »kulturno oblikovane in precej raznolike«.
Pojasnil je še, da se je tudi odnos do splava v zgodnjem krščanstvu, ob siceršnji načelni zadržanosti in obsojanju, razvijal skupaj s teološkim oblikovanjem predstave o začetku človeškega življenja. Pri tem je bil odnos osredotočen na to, kdaj je v plod bolj ali manj zapoznelo ꞌvdihnjena (racionalna) dušaꞌ, in ne toliko na vprašanje grešnosti splava, saj se je to stališče preoblikovalo tudi skladno s postopnim razvojem znanja o plodu.
Po njegovih besedah se je teološko, znanstveno embriološko in institucionalno normativno stališče, da je treba človeško življenje varovati od spočetja dalje, v okviru katoliške cerkve oblikovalo šele v 19. stoletju.
Opozoril je, da je krščanstvo s svojimi številnimi ločinami in šolami zgodovinska in heterogena religija, ki glede tega stališča »ne more biti enotna«. Spoštovanje življenja je njegova stalnica, toda biološki, filozofski in pravni okviri, s katerimi je cerkev utemeljevala načelo varovanja življenja od spočetja dalje in na podlagi katerega je oblikovala normativno izrazitev tega načela, »so se skozi zgodovino, pa tudi glede na vsakokratni kulturni prostor pokristjanjevanja, spreminjali«.
Ginekologinja Nataša Tul Mandić je v intervjuju za MMC RTV Slovenija, objavljenem novembra 2023, pojasnila, da se nekateri starši nosečnost odločijo prekiniti tudi v visoki nosečnosti: »To je vedno zelo težka in travmatična odločitev. Tehtajo med tem, ali bo otrok imel hude zdravstvene težave vse življenje, ki ne vplivajo le na mater in otroka, temveč na celotno družino, ali bodo prekinili nosečnost.«
Takih prekinitev nosečnosti je po njenem zelo malo, saj se večina razvojnih nepravilnosti ugotovi in potrdi do približno 16. tedna.
Katarina Nzobandora, ustanoviteljica in direktorica zavoda Živim, je v odzivu na naše ugotovitve pojasnila, da gre v objavi za primer dojenčka Samuela iz Avstralije in da smo v prošnji za odziv, ki smo jim jo poslali, omenili, »da je tudi v Sloveniji z dovoljenjem komisije mogoče opraviti splav po 10. tednu nosečnosti«. Opozorila je še, da »zakonsko določene zgornje meje ni«.
Posredovala je tudi fotografije intervjuja s patologinjo Mojco Velikonja o poznih splavih v Sloveniji, ki je bil 13. januarja lani objavljen v reviji Reporter.
SKLEP
Zavod Živim je 2. februarja na facebooku objavil fotografijo človeškega zarodka, ob kateri so pripisali, da je mati zarodek na fotografiji splavila v 18. tednu nosečnosti in da se »splavi v tem času in skozi vso nosečnost izvajajo tudi v Sloveniji«.
V komentarju pod objavo so delili videoposnetek, objavljen na facebooku istega dne, v katerem Avstralec Dave Pellowe govori o isti fotografiji zarodka, kot ga je v objavi izpostavil zavod. Ta naj bi po njegovih besedah »umrl v bolnišnici v avstralski zvezni državi Queensland«.
Pellowe se sicer predstavlja kot pisatelj in govorec o krščanskem udejstvovanju v javnosti. Poleg tega je ustanovitelj nekonfesionalne, konservativne avstralske organizacije Church and State.
V Queenslandu lahko ženska po zakonu, veljavnem od leta 2018, nosečnost do 22. tedna prekine iz kateregakoli razloga. Če se za poseg odloči pozneje, mora dobiti odobritev dveh zdravnikov. Tamkajšnji zakon določa še, da lahko zdravnik v nujnih primerih poseg opravi sam, če s tem zaščiti življenje nosečnice ali drugega nerojenega otroka.
Po zakonu, ki področje umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji ureja od leta 1977, se ta poseg na nosečničino zahtevo opravi do 10. tedna nosečnosti, pozneje pa le, če zahtevo odobri posebna komisija in je nosečnost nevarna za življenje in zdravje nosečnice ter njena bodoča materinstva.
Na NIJZ so potrdili, da v Sloveniji »zakon ne določa zgornje meje za prekinitev nosečnosti«, zato se o posegih po 10. tednu nosečnosti »odloča individualno glede na medicinske in druge relevantne okoliščine«, a so prekinitve nosečnosti v drugem in tretjem trimesečju redke. Večinoma jih izvedejo zaradi hudih razvojnih nepravilnosti ploda s slabo prognozo. Po podatkih NIJZ je bilo med letoma 2020 in 2024 »približno od 90 do 92 odstotkov teh posegov izvedenih do 10. tedna nosečnosti«.
Umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji na nosečničino pobudo dovoljena do 10. tedna nosečnosti, po tem pa le, če strokovna komisija odloči, da je nosečnost za njeno življenje in zdravje nevarnejša od splava.
Zakon resda ne določa zgornje meje za prekinitev nosečnosti, a so ti posegi v pozni nosečnosti redki. Po oceni NIJZ se nosečnost tedaj večinoma prekine zaradi hudih razvojnih nepravilnosti ploda, redkeje pa zaradi bolezni ali stanj, ki ogrožajo nosečnico, ali težkih socialnih okoliščin.
Trditev, da »se splavi v tem času [pri 18. tednih] in skozi vso nosečnost izvajajo tudi v Sloveniji«, je manipulativna, saj točne podatke o prekinitvi nosečnosti pojasnjuje na zavajajoč način oziroma izpusti pomembne podatke in kontekst, povezan s to tematiko.
Manipulacija
Objava, ki uporablja točne podatke, vendar jih pojasnjuje na zavajajoč način, tako da pripeljejo do napačnih ali nepravilnih zaključkov. Gre za izkrivljanje dejstev.